Nagrado kritiško pero 2024 prejela tudi Delova likovna kritika

V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu so nocoj podelili nagrade kritiško pero 2024, ki jih podeljuje Slovensko društvo likovnih kritikov (SDLK).

Komisija v sestavi Aleksander Bassin, Marko Košan, Nataša Kovšca in Nadja Zgonik je nagrado kritiško pero 2024 za življenjsko delo podelila kuratorju, likovnemu kritiko, filozofu, pesniku in umetnostnemu zgodovinarju Andreju Medvedu, nagrado kritiško pero 2024 za likovno kritiko in kuratorstvo likovnemu kritiku in umetnostnemu zgodovinarju Tomislavu Vignjeviću ter nagrado kritiško pero 2024 za mlado kritičarko likovni kritičarki in umetnostni zgodovinarki Sari Nuši Golob Grabner.

Tako Tomislav Vignjević kot Sara Nuša Golob Grabner kritiška besedila objavljata tudi v Delovi rubriki V očesu, namenjeni likovni kritiki, ki izhaja vsak četrtek. 

Eno najpomembnejših imen stroke

Kot beremo v utemeljitvi, je Andrej Medved »vsestranski ustvarjalec, ki na več področjih vpliva na razvoj in na presežnost likovne, književne ter nasploh mišljenjske kulture, tokrat pa se v prvi vrsti priklanjamo njegovemu kritiškemu in likovno-teoretskemu prispevku, s katerim se je zapisal med najpomembnejša imena stroke, ne le v v svojem času, temveč v zgodovino likovno-kritiškega pisanja na Slovenskem nasploh«. 

Medved je sicer kot kustos in ob direktorju Toniju Biloslavu dolgoletni umetniški vodja Obalnih galerij pripravil več kot petsto razstav slovenske, jugoslovanske in tuje umetnosti, »pripadnost majhnemu kulturnemu prostoru, sicer na živahnem obmejnem področju, pa ga ni omejevala pri drznih načrtih in velikih izzivih, visoko zastavljene cilje je prej ali slej tudi uresničil«. Skozi desetletja so se v Piranu in Kopru, pa tudi v Ljubljani in drugod, tako zvrstile razstave del Paladina, Cucchija, Kounellisa, pa Baselitza, Immendorfa, Lüpertza in Klossowskega, Dubuffeta, Miroja in drugih.

Izjemno pomembno je tudi Medvedovo publicistično delo, še poudarja komisija, »saj, denimo, njegov rezime v Cobissu obsega impozantnih 972 enot. Seveda moramo tudi na tem mestu izpostaviti, da je knjižno izdal domala neverjetnih šestintrideset zbirk izvirne poezije, za katere je prejel nagrado Prešernovega sklada, Čašo nesmrtnosti, Jenkovo in Veronikino nagrado, število izdanih knjig skupaj s teoretičnimi teksti pa se v letošnjem letu približuje stotici«.

Ocenjujemo: Tadej Vaukman: San Lorenzo

Navdihujoča eruditska razglednost

Prostor slovenske likovne kritike ključno sooblikuje tudi Tomislav Vignjević, ki je »od leta 2000 redno objavljal likovne kritike v nekdanjih osrednjih slovenskih revijah Naši razgledi, Razgledi in Ampak ter v Likovnih besedah ter občasno v časopisu Delo, kjer pa z recenzijami, ocenami in kritikami redno sodeluje od leta 2020, skupaj z objavami v Umetnostni kroniki smo v obdobju od leta 2021–2024 našteli več kot trideset tovrstnih prispevkov. Njegova celotna bibliografija sicer obsega več kot 500 enot, predvsem s področja moderne in sodobne ter poznogotske in renesančne likovne umetnosti«. 

Kot je še zapisala komisija, je Vignjević z objavami v zadnjem obdobju, za katerega je prejel nagrado Slovenskega društva likovnih kritikov, postavil zelo visoke standarde, »ki so lahko za vzor tehtnega kritiškega pisanja na način precizne strokovne eksegeze, nemara nekoliko manj v smislu polemičnosti, vendar z močjo navdihujoče eruditske razglednosti«.

Obuditev polemičnega tona

Nagrado kritiško pero 2024 za mladega kritika oziroma kritičarko je na nocojšnji podelitvi prevzela Sara Nuša Golob Grabner, ki je ob svojem kuratorskem delu v sodelovanju z Galerijo Tkalka in časopisom Večer letos zasnovala mentorski program Mladi kritik, ki ga tudi vodi, dejavna pa je tudi kot urednica publikacij in prevajalka strokovnih besedil s področja vizualnih umetnosti in literature. 

Kritiška besedila in recenzije razstavnih projektov v razstaviščih in galerijah širom Slovenije redno objavlja v časopisu Večer, Umetnostni kroniki, od aprila 2022 tudi v rubriki V očesu časopisa Delo, »kjer suverene ocene razstav izpod njenega mladega kritiškega peresa odlikuje prepričljiv aparat subjektivnega vrednotenja, ki izhaja iz njene lastne, sicer sorazmerno kratke, a bogate kuratorske prakse, pri čemer se ne izogiba niti polemičnemu tonu, za katerega smo še ne tako davno, zlasti v slovenskem kulturnem prostoru, menili, da je vsaj na področju vizualnih umetnosti tako rekoč zamrl«.