Mušičev poetični realizem v piranskih cerkvah

Po Safetu Zecu (predlanskim) in fotografu Igorju Andjeliću (lani) so Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana pred velikonočnimi prazniki v piranske cerkve pripeljali še nekoliko manj znana sakralna dela Zorana Mušiča – njegovih 14 postaj Križevega pota iz cerkve sv. Jurija v Gradnem v Brdih. Veliki slovenski (italijanski in francoski) slikar je v Brdih ustvaril Križev pot na povabilo še enega slovensko-italijanskega slikarja, Lojzeta Spacala, leta 1942.

Mušičev Križev pot je pred 30 leti temeljito restavrirala piranska slikarka in restavratorka Mira Ličen. »Gre za štirinajst slik v tehniki olja na vezani plošči, ki so bile v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja v zelo slabem stanju, saj so vlaga in črvi požrli skoraj ves les vezane plošče. Na nekaterih delih lesa so bili črvi še živi, zato sem morala slike zaščititi, razkužiti in ohraniti samo tanko plast še zdravega lesa s podobami, ki sem ga potem prilepila na plošče iz melamina,« je povedala piranska umetnica in izkušena restavratorka, sicer tudi tajnica Prijateljev zakladov sv. Jurija, ki je dala pobudo za organiziranje tokratne Mušičeve razstave v Piranu. Po 30 letih od prvega restavratorskega posega so bili spet potrebni manjši osvežitveni posegi in restavratorski popravki na delih.

Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana se že 23 let trudijo s predstavitvami številnih znanih ter manj znanih domačih in tujih avtorjev ter različnih žanrov likovne umetnosti. Na ta način skrbijo za predstavitve umetnikov in hkrati za oživljanje piranskih spomenikov ter dogajanje v njih. Čeprav so razstave velikokrat v vseh devetih cerkvah v mestu, so tokrat cikel razdelili in predstavili le v cerkvi sv. Petra na Tartinijevem trgu, v pinakoteki minoritskega samostana ob križnem hodniku, v cerkvi Marije Snežne in krstilnici sv. Janeza Krstnika.

Zoran Mušič je prišel iz Gradnega v Brdih za velikonočne praznike s svojim Križevim potom v Piran. Tu je popestril slikovito Marijo Snežno. Foto Boris Šuligoj

Predvsem primorski slikar

Mušičeva poznavalka Nelida Nemec je ob odprtju razstave poudarila, da je bil Mušič sicer eden od najpomembnejših evropskih sodobnih slikarjev 20. stoletja, toda za Primorce ostaja predvsem primorski slikar. Dela v cerkvi sv. Jurija v Gradnem so nastala leta 1942, ko se je umetnik zaradi fašističnega nadzora in političnega pritiska umaknil iz Ljubljane k sorodnikom v Gorico in osem let po njegovem zaključku študija na zagrebški akademiji nepričakovano dobil priložnost za ustvarjanje sakralne umetnosti. Tako je najprej nekaj mesecev sodeloval s slikarjem Avgustom Černigojem pri poslikavi fresk dveh cerkva, v Drežnici pri Kobaridu in v Grahovem ob Bači. Izdelava fresk je bila za Mušiča velik strokovni in ustvarjalni izziv – po vsebinski, ikonografski in tehnološki plati, je povedala ­Nelida Nemec.

Zoran Mušič se je na sedmo postajo podpisal s šumnikoma, kar je bilo v času fašizma na Primorskem tvegano. Foto Boris Šuligoj

V Gradnem mu je Lojze Spacal prepustil Križev pot, pri katerem s tehniko ni imel težav, razmisliti pa je moral o ikonografiji in vsebini, s kakršno se prej ni veliko ukvarjal. »Mušič se je naslonil na likovna izhodišča poetičnega realizma, figure je upodobil z likovno poenostavljenimi potezami z močno poudarjenimi in stiliziranimi konturami, pri čemer ni zašel v abstrahiranje. Njegova barvna lestvica deluje prepričljivo in umirjeno, uporabil je že tedaj podobne tone, kot jih je kasneje vse bolj. To so večinoma zemeljske barve v značilnih prefinjenih nanosih, ki so kasneje postale njegov prepoznaven slog. Kristus je v belih oblačilih poudarjen, izstopajoč kot središčna figura. Figure je obrobil z zanj značilno črno barvo. Na sedmo postajo se je podpisal kot Mušič. Uporabil je šumnika, ki ju je tedanja fašistična zakonodaja prepovedala, medtem ko sta se v Drežnici s Černigojem podpisala brez šumnikov,« je ob odprtju razstave povedala Nelida Nemec.

»Mušičev opus je zrasel iz lastnega izkustva, notranje nuje in ljubezni, kar dokazujejo tudi ta, sredi vojnih časov nastala sakralna dela, ko je bil na prvem mestu boj za življenje. Upodabljanje Kristusovega trpljenja je bilo podoživljanje tudi lastnega trpljenja in hkrati neomajne vere ter velikega upanja v moč življenja,« je povedala Nelida Nemec.