V Dachauu je Mušič odkril resnico in jo skušal naslikati

V preteklih desetletjih je bila ravnateljica Goriškega muzeja, vodja marketinga in piar službe pri Hitu, načelnica za kulturo in raziskovalno dejavnost pri ljubljanski mestni občini. Vmes je postavila številne razstave, tudi stalne, po vsej Sloveniji. Pravi, da je ves ta čas živela za umetnost. In tako je še vedno.

V pogovoru, za katerega sva se v resnici dogovarjali nekaj let, sva se dotaknili ključnih profesionalnih in zasebnih prelomnic, ki niso bile vedno najbolj radostne. Prepričana je, da brez njih enostavno ne bi mogla postati to, kar danes je: »Morala sem rasti skozi bolečino. Drugače žal ne gre. V resnici pa sem preprosto samo človek, ki ima rad ljudi.«

Ko je nenadoma umrl vaš mož, akademski kipar Negovan Nemec, ste imeli triintrideset let.

Bilo je junija 1987, na zadnji dan pouka pred šolskimi počitnicami. Negovan je imel v Biljah krožek za osnovnošolce, ki ga je obiskoval tudi sin Primož, oblikovali so z glino. Popoldan so imeli razstavo in izredno dober nastop, kjer so otroci na odru kar žareli. Tisti popoldan se mi je tako vtisnil v spomin, ker sem bila tako srečna. Potem pa nas je prijateljica, ki je sicer žena Negovanovega bratranca, povabila, da gremo skupaj z otroki v gostilno Kekec na palačinke. In smo šli: še danes se živo spominjam našega pogovora. Negovan je za svojo štiridesetletnico že nekaj mesecev idejno pripravljal razstavo, ki naj bi jo imel v galeriji v Meblu. Klesal naj bi velike skulpture iz kraškega kamna, ki bi bile postavljene po mestu, in ustvarjal naj bi velike risbe, s stropa padajoče. Domislil je nov pristop, ki ga je celega prevzel. Naslednji dan bi morala v Ljubljano, zato se nismo zadrževali dolgo v noč. Njegove zadnje besede za mizo so bile, ah, veš, Nelida, barval jih bom. Kaj boš barval? Kamne, barval jih bom, rdeče in črno. In v tistem smo vstali, da gremo k avtomobilom, ki so bili parkirani nižje na parkirišču. Gostilna Kekec je namreč na vrhu hriba tik nad Novo Gorico. Negovan se je še ustavil za mizo, kjer je sedela družba profesorjev, in malo poklepetal. Ostali pa smo se že spuščali po stopnicah. Spomnim se, kako sem ga pogledala in videla samo njegovo žarečo cigareto pa roko v žepu in njegovo torbico. Pogledal me je. Obrnila sem se in že sekundo, dve zatem zaslišala šelestenje za svojim hrbtom. Ozrla sem se in ga videla, kako pada mimo grmičevja na cesto. Takoj sem bila pri njem. Bil je krvav. Začela sem kričati: Pomagajte, Negovan je padel!

Prijateljica Nataša je odvrgla torbico in takoj stekla gor v gostilno telefonirat, naj pridejo rešilci, in prišli so resnično zelo hitro. Vzeli so mi ga iz okrvavljenega naročja in ga odpeljali v šempetrsko bolnišnico. Čakali smo. Potem pa mi je na vprašanje, kako je, dr. Vasja Klavora odvrnil, da zelo hudo. Z rešilcem so ga odpeljali v UKC Ljubljana, kjer ostal dva meseca. V komi. In tista dva meseca sem bila vsak dan pri njem. Otroci so ga zadnjič videli na Kekcu. Hotela sem, da ga ohranijo v spominu takšnega, kot je vedno bil. Na kasete smo snemali njune pesmi; pela, recitirala in govorila sta mu, pripovedovala sta naše skupne trenutke, dogodivščine, jaz pa sem mu predvajala te posnetke.

Se je kakorkoli odzival nanje?

Verjela sem, da jih sliši, da ga bo njun glas prebudil in ga vrnil nazaj, v življenje. Da si bo želel nazaj, k nam. In vsakič, ko je odprl svoje čudovite rjave oči, mi je srce poskočilo v hrepenenju, da je preskočil nevidni prag. Upali smo, da nam bo višja sila pomagala in prebudila tisti del njegovih možganov, ki ni bil prizadet. Želela sem si ga vsaj za minutko nazaj, da bi mu lahko rekla adijo. Da bi mu lahko rekla, kako ga ljubim, kako ga imamo radi. Nikakor se nisem mogla posloviti od njega na način, da bi si izrazila tako ljubezen kot podporo, da bi me pripravil na življenje brez njega, na življenje matere samohranilke z dvema majhnima otrokoma. Ne vem … Dolga leta sem v sebi nosila željo, ko bi me bil vsaj še enkrat objel. Hrepenenje po tem slovesu je bilo leta in leta izjemno močno. Kajti Negovana naenkrat ni bilo več. Še danes, po tridesetih letih, zelo težko grem v njegov atelje, čeprav smo veliko bili v njem, prirejali raznorazne kulturne dogodke. A vsakič ko vstopim vanj, je v meni bolečina, ki v principu ni predelana bolečina. Še vedno ga čutim, še vedno se mi zdi, da je tam. Še vedno se mi zdi, da bo prišel izza vogala, skratka, da bo življenje teklo tako naprej, takšno kot je bilo. In zanimivo, vseh teh trideset let intenzivno sanjam o njem. Nisem preučevala sanj, ker nisem imela niti časa, ampak vsakokrat se vznemirim, ker so sanje tako izjemno žive. Vedno sanjam lepo in vedno sanjam, kako ustvarjava. V bistvu … nadaljujem najino življenje.

Kakšno je bilo?

Izjemno intenzivno, na trenutke na meji zmožnosti, zelo delovno in ustvarjalno. Polno ljubezni, razumevanja in spoštovanja pa tudi nesebične pomoči in pripadnosti. Prepojena sem bila z njegovo vizijo predanosti umetnosti. Živela sva za umetnost. Pravzaprav sva umetnost živela in z nama najina sinova. Ko sva se spoznala, sem imela dobrih šestnajst let, bila sem v drugi gimnaziji. Zanimivo, da me je z Negovanom spoznal Evgen Bavčar, moj profesor zgodovine na gimnaziji. Prosil me je, ali ga peljem k njemu, da bi doživel Negovanove skulpture, se jih dotikal, da bi v pogovoru z njim odkrival njegov svet. Tega obiska ne bom nikdar pozabila. Ampak o Negovanu sem veliko vedela že od otroštva. Zakaj? Ker je bil Biljenc, sedem let starejši, in je že v času, ko je hodil v OŠ v Miren, s svojim občutenjem kiparske forme, ob mentorstvu slikarja Silvestra Komela, začel oblikovati figure, bodisi pastirčke bodisi ovčke, tudi celopostavno figuro ujetnika. Vsi v Biljah smo vedeli, da to počne. In moja nona Felička, ki je imela izjemen čut do vsega umetniškega, me je kot punčko peljala k njemu domov, da vidim, kaj dela. In potem sem spremljala njegovo življenje, njegovo rast. Kot študent likovne akademije je klesal figuralno skulpturo na Štanjelu, ki še vedno stoji pred vhodom v ta biser kraške arhitekture. Moj oče mi je, ker je kot šofer vozil tisto progo po Krasu, vsakokrat, ko je prišel domov, povedal, kaj je Negovan tisti dan naredil. Jaz pa sem potem sanjarila o tem.


Že takrat ste bili zagledani vanj.

To so naredile tudi vse tiste biografije o umetnikih, ki sem jih od začetka pubertete požirala, največ iz obdobja od sredine 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, vse od impresionizma naprej – zato mi ni bilo težko vživljati se v čutenja mladega ustvarjalca. Potem se je zgodil tisti čudežni trenutek nekaj let kasneje na plesu v Bukovci. Šel je mimo mene z eno čudovito punco in mi rekel, Nelida, naslednji ples rezerviraj zame, počakaj me pri tem stebru. In sem ga. In preplesala tisti večer, vendar še nisem bila polnoletna. Do takrat me je enkrat na mesec peljal na kavo. Dal mi je vedeti, da moram odrasti in da me bo čakal. Danes, ko mi je marsikaj bolj jasno o življenju, bi rekla, da sva bila energetsko izredno povezana. Namenjen mi je bil kot velika ljubezen, ki pa bo odšla, in tako mi piše tudi v natalni karti. Moral je oditi, ker je zaključil poslanstvo na tem svetu. Vsakemu od nas so dane naloge, ki jih mora opraviti. Zdaj, ko to vem, mi je veliko lažje razumeti vzpone in padce. Včasih pa nisem imela notranje moči, da bi življenje videla drugače. V življenju se vedno sprašujemo: zakaj? Zakaj jaz in zakaj meni? Tudi jaz sem se: zakaj je ravno meni Negovan umrl in pustil dva majhna otroka?

Veliko žensk ostane samih z majhnimi otroki. Kako ste preživeli vi?

Imela sem srečo, da sem takrat lahko začela veliko delati. In imela sem tudi srečo, da smo živeli pri mojih starših, ker se kot družina z Negovanom še nismo odselili. Tako da smo ohranili občutek družine. Otroka nista bila prepuščena sama sebi, imela sta dedka in babico. Razumela sta, da usmerjam energijo drugam, ne zato, da preživimo le materialno, ampak tudi čustveno. To mi je bilo v izjemno podporo. Žalost v meni je bila ogromna. A navzven sem preprosto dala nasmeh čez obraz in skušala potlačiti bolečino. V vsakem novem dnevu sem želela videti kaj lepega in koristnega. To me je rešilo.

V Goriškem muzeju ste delali od leta 1978 do 1991, ko ste se z mesta ravnateljice odpravili v Hit. Zakaj?

Zato, ker sem si želela razvijati kulturni turizem. V obdobju mojega ravnateljevanja muzeju smo realizirali več odmevnih projektov prav v duhu kulturnega turizma: najprej smo odprli obsežno razstavo o soški fronti v vili Bartolomei v Solkanu in kmalu zatem muzejsko zbirko o prvi svetovni vojni na Sveti gori nad Novo Gorico ter tako spregovorili o problematiki tega obdobja, ki dotlej ni bila obravnavana, je pa močno zaznamovala ljudi tega prostora. Zato je bilo samoumevno, da smo strokovno sodelovali tudi pri postavitvi in odprtju prvega zasebnega muzeja v slovenskem prostoru, Kobariškega muzeja leta 1990. Bili smo aktivni tudi pri obnovi in postavitvi dveh stalnih postavitev dveh velikih ustvarjalcev 20. stoletja, slikarja in grafika Lojzeta Spacala leta 1988 na gradu Štanjel ter leta 1991 slikarja in grafika Zorana Mušiča na gradu Dobrovo, tudi Avgusta Černigoja v Lipici. Seveda smo za obe muzejski zbirki, ki sta bili pod upravljanjem Goriškega muzeja, morali obnoviti precej dotrajani grajski poslopji, baročni palacij v najlepšem kraškem naselju, in renesančni grad v središču Dobrovega, kjer so domovali predvsem golobi, čeprav je bilo tukaj shranjenih tudi nekaj kočij v ne preveč dobrem stanju, v obzidju pa je imelo svoj dom nekaj stanovalcev, za katere je bilo treba najti novo domovanje. A nam je uspelo: bili smo izjemna ekipa, ki je želela realizirati svoje cilje, predstaviti kulturno dediščino tega prostora in vanj vnesti nove poglede in možnosti.

In naj poudarim: to so bili prelomni trenutki za slovenski prostor in prav tistega dne, ko naj bi odpirali grad Dobrovo z Mušičevo stalno postavitvijo, 26. junija 1991, smo doživeli napad na Slovenijo, zato je bila uradna otvoritev v začetku septembra na občinski praznik občine Nova Gorica. Zavedali smo se, da je potencial v povezavi kulture in turizma, s celim spektrom možnosti razvoja turizma – od kulinarike do vinarstva itd. Moram reči, da takrat, ko smo odpirali grad Dobrovo, smo predvideli tudi enoteko, in hodili smo skoraj od vinarja do vinarja in jih prosili, da naj sodelujejo. Če se prav spomnim, je bilo takrat samo 12 proizvajalcev pripravljenih sodelovati, a za začetek je bilo zelo spodbudno. Želeli smo si, da se celovito razvija celotna briška pokrajina. Po tridesetih letih vidimo, da so se Brda čudovito razvila, da že razvijajo turizem butičnega tipa. Izjemno so prosperirali tako na kulinaričnem kot na vinarskem področju. In zelo bi si želela, da bi malo več pozornosti namenili tudi Mušičevi donaciji in stalni zbirki 134 grafičnih del, ki ni promovirana na način, ki bi izkazoval globoko spoštovanje avtorju in izpostavil vso veličastnost njegovega opusa. Ta grajski prostor, ki je bil obnovljen zaradi Mušiča, bi moral veliko več govoriti o njem in njegovem delu s programi in vsebinami, ki bi pritegnili njegove občudovalce z vsega sveta. Premalo se zavedamo, da je Zoran Mušič eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, ki so se zapisali v svetovno zgodovino in med najpomembnejše slikarje moderne umetnosti. Umetnik, ki si ga lastijo tako Francozi kot Italijani, je samo Sloveniji pokazal svoje veliko srce. Svojih del ni daroval zato, da bi bila zaprta med te veličastne stene gradu, ne da bi inventivno nagovarjala ljudi, ki bi tudi zaradi njega obiskovali Brda, ki jih je močno čutil. Lahko bi z grenkobo ugotovila, da se je zanemaril ta vidik razvoja, ki bi Dobrovo in Brda še dodatno in kvalitetneje uvrstil na zemljevid Evrope.

Ob 70-letnici mesta Nova Gorica je umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj postavila razstavo del umetnikov, ki so nastala od leta 1990 do danes. To mesto ne biva s svojimi umetniki, v resnici jih sploh ne zaznava. Zdaj vsaj vemo, kako močni in ustvarjalni so. A žal nevidni. Včasih ni bilo tako. Zakaj?

Strinjam se in to izjemno pogrešam. Že vrsto let nisem vključena v nobeno likovno prizadevanje v goriškem kulturnem prostoru, razen v tistem obdobju, ko sem bila spet v Hitu in je še vedno živela Hitova galerija in v tisto, kar smo kot družina organizirali v Negovanovem ateljeju v Biljah. Mislim, da je tu več problemov. Eni so čisto kadrovske narave, kajti vedno potrebuješ nekoga, ki z močjo lastne volje in sposobnosti kreira galerijsko politiko. Včasih smo imeli Goriške galerije, ki sem jih v času ravnateljevanja vzpostavila in podpirala in so v ta prostor prinašale odmevne razstave. Kasneje smo dobili drugačno ureditev muzejske in galerijske mreže na Goriškem. Dejavnost je prešla v lokalno upravljanje, čeprav je bila delno še vedno sofinancirana od države. Hotenje prikazovanja vse širine ustvarjalnosti tega in širšega prostora, vključno z italijanskim, je žal zbledelo. Toda morda je to razumljivo.

Ob agresivnem nastopu novih medijev se zdi, kot bi vizualna umetnost posrkala likovno umetnost, ki ji obiskovalci in ustvarjalci posvečamo čedalje manj pozornosti. Saj ta misel, da bo slikarstvo v 20. stoletju izginilo, je bila večkrat aktualna, a nikoli k sreči realizirana. Mogoče smo prav v slovenskem prostoru vizualno umetnost prignali do meja, ki niso koristne za razvoj celovitega pogleda, takega, ki vključuje tudi likovno umetnost kot enako pomembno. V tem čutenju utripa tudi Goriška in skoraj ni več osebnosti, ki bi gradile ustvarjalno pot s klasičnimi likovnimi zvrstmi, kar me žalosti. Vse manj je grafikov pa tudi kiparjev. In zdi se, kot bi se primorski ustvarjalci držali v ozadju, čeprav sem prepričana, da je lahko prodor v Ljubljano veliko lažji, kot je bil v desetletju, ko je ustvarjal Negovan. Tudi sama sem v program Galerije Mercator, ki sem jo strokovno vodila več kot petnajst let, vključevala primorske umetnike. Letos sem ob odprtju Slovenskih glasbenih dnevov v Viteški dvorani predstavila opus Mire Ličen Krnpotić, avgusta bom v okviru Festivala Ljubljana kot hommage ob 10-letnici smrti predstavila izbor skulptur kiparja Janeza Lenasija v Križevniški cerkvi.



Pravite, da se še danes velikokrat vprašate, kako bi zapeljali življenje, če se ne bi odločili, da greste iz Goriškega muzeja na Hit.

Ja, res je. Danes bi se odločala drugače. Ampak takrat iz danih možnosti, ko se je rojevala nova država, ko se ni vedelo, kako se bo politična situacija zapeljala, ko je postala politika sopotnica tudi delu v Goriškem muzeju, kjer so se rojevali takšni in drugačni pogledi in hotenja, se mi je zazdelo, da je ta prostor zame premajhen. Da ne bom mogla uresničiti vizije, ki sem jo ves čas nosila v sebi – kako svojo pokrajino predstaviti svetu. Zato sem se odločila, da grem na Hit, ker sem razumela, da so novi časi, ki kot še nikdar do takrat upoštevajo moč kapitala. Želela sem si, da bi ta moč kapitala in kapital ostajala v goriškem prostoru. Da bi rasel v njem, se krepil in iz Gorice širil možnost tudi v slovenski prostor.

Nekaj časa je bilo tako.

Ja. Ko sem pripravljala razvojni program, videnje razvoja turizma, že pred prihodom na Hit, nisem računala na vojno. Nisem računala na tako drastično spremembo političnega razmišljanja, tudi delovanja, predvsem v lokalnem okolju, ki je dotlej bilo izjemno odprto za razvoj palete turističnih možnosti. Ko sem se odločila za Hit, nisem poznala igralništva kot dejavnosti in ta del me niti ni zanimal, vendar mi je bilo jasno, da z denarjem, ki je z igralništvom prihajal na Goriško, lahko ustvariš razmere za druge dejavnosti; seveda sem na prvem mestu imela v mislih kulturo in kulturni turizem. Toda žal so se že čez nekaj mesecev začeli vrstiti dogodki in sprejemati odločitve, ki so kulminirali v eno najodmevnejših in za Goriško usodnih afer, ki je vsa dotedanja prizadevanja postavila na glavo. Igralništvo je postalo tista dejavnost, na kateri so se lomila kopja, postalo je poligon za strankarske in osebne interese mnogih. Kaj kmalu in povsem nepripravljena sem morala sprejeti vlogo direktorice odnosov z javnostjo. Pahnjena sem bila v medijski prostor, ki je bil izjemno politično obarvan, in v situacijo, ko sem z vsakim svojim ravnanjem lahko sprožila takšne in drugačne reakcije. Veliko je bilo tudi negativnih, ki jih je bilo treba znati stoično prenašati. Zdelo se mi je, da sem pahnjena v areno, kjer se neoborožena borim z lačnimi levinjami in levi.

Kako ste sami razumeli afero Hit?

Kot politično odločitev, kjer naj se na področju igralništva uveljavijo interesi najmočnejšega, ki bo z denarjem krojil usodo tega prostora. Pa tudi slovenskega in mogoče celo širše. Ko so se začele težave, sem se morala poučiti o vseh odločitvah, ki so bile sprejete še pred mojim prihodom v družbo, in zdelo se mi je, da je bilo ključno lastninjenje, kar jim je omogočila zakonodaja, sprejeta v Jugoslaviji za časa Markovića, kamen spotike je bila tudi posojilna služba, ki jo je izvajala tuja družba. Pa seveda kadrovska struktura, ki ni bila več pisana na kožo številnim strankarskim interesom. Ko danes pogledam nazaj, me spreleti misel, da sem šla skozi pekel, hujši od tistega, ki ga opisuje Dante, kjer sem morala braniti dejanja, ki niso bila moja, in se izpostavljati namesto tistih, ki so odločali, a prešine me tudi zavedanje, da so to bila izjemno težka učna leta, ki so me prisilila, da sem skozi lastna izkustva prepoznavala človeška ravnanja, ki jih vodijo egoizem, pohlep, ljubosumje, škodoželjnost, želja po moči in vplivu. Po denarju. Ogromnem denarju. Iz Hita sem morala oditi konec decembra 1996. Šla sem skozi disciplinski postopek, ki je trajal 13 let. In doživeti sem morala veliko ponižanj in diskreditacij. Doživeti kako je, ko ostaneš na cesti z mladoletnima otrokoma.

Zakaj ste morali oditi?

Očitek je bil, preprosto povedano, da sem z naročilnico konec leta 1995 naročila pri družbi Aghens iz Milana storitve zakupa medijskega prostora za akcijo Mega Bingo, čeprav naj bi vedela, da bi to lahko storila tudi prek druge agencije, ki bi se dogovorila cenejši zakup. Zakaj so izpostavili ta primer med vsaj stotimi podobnimi, ne vem. Promocije smo sicer izvajali tako v slovenskem kot italijanskem prostoru. Spor je potekal na delovnem sodišču v Novi Gorici, razsojala sta dva različna senata, pod predsedstvom dveh okrožnih sodnic, nekajkrat je bil postopek voden na višjem in vrhovnem sodišču. Skratka, prehodila sem strmo pot trinajstih let kalvarije in na ramenih nosila težak lesen križ. Danes poskušam razumeti, da je bil goriški prostor močno obremenjen z afero Hit, da je bilo pri odločanju zelo težko slediti razumni in pravični presoji, saj so bili medijski pritiski izjemni, pa tudi politični interesi tako heterogeni, da je bilo težko slediti tistim, ki so bili v resnici dobronamerni. Prav tako sprejemam, da sem se veliko naučila o potrpežljivosti in zaupanju. Kljub vsemu. V velik poduk so mi bile besede enega izmed mojih odvetnikov z izkušnjami sodnika, ko sva se zagovarjala zaradi zapisanih besed v javnem odgovoru na klevetanje in sem jih zapisala kot direktorica sektorja za komuniciranje z javnostjo, ko mi je rekel: Zapomnite si, Nelida, na sodišču ni ne pravice in ne resnice, je samo dobljena ali izgubljena tožba. In še nekaj, zavedajte se, da je na sodišču samo premiera, reprize ni. Še danes nosim tista globoka občutenja groze in žalosti, ki so me oblili. Porušil se mi je svet. Mene je moj oče, partizan in dolga leta komunist, učil, da je pravica, da je resnica in da sodišče deli vse to. Naj poudarim, da sama nisem bila v nobenem kazenskem postopku, ki so izhajali iz poslovnih odločitev in so tako glasno odmevali v slovenskem prostoru.

V letih 1999 do 2003 ste bili načelnica za kulturo in raziskovalno dejavnost pri MOL. Nova Gorica se je skupaj z italijansko Gorico začela pripravljati na kandidaturo za evropsko prestolnico kulture. Kaj bi svetovali snovalcem pri načrtovanju in izvedbi tega projekta?

Najprej je treba razumeti Goriško kot prostor v historičnem pomenu. To pomeni, da sežemo do Trente, do Sežane, da sežemo tudi izven državne meje. Morali bi se začeti zavedati, da sta Nova Gorica in Gorica eno mesto – a v dveh državah –, ki pa diha z okoljem vse tja do Benetk. Morda bi bilo smiselno, da bi pregledali vse objekte, ki so še vedno tu, in v vseh teh desetletjih niso bili obnovljeni ter propadajo, vanje vnesti primerne vsebine. Kajti po projektu EPK mora v prostoru nekaj ostati, tudi v širšem okolju. V Sloveniji imamo ogromno odličnih likovnikov, ki ateljejev ne bodo nikdar izpraznili, ker svojih del ne bodo zmogli vključevati v prodajne procese. To pomeni, da bodo ta dela ostala mrtva. S tem vrednotenje umetnikovega dela zamre in sčasoma pozabimo nanj. Dela moramo razstavljati, jih dati na ogled in v užitek. Tudi ko sem bila načelnica mestne občine za kulturo in raziskovalno dejavnost, sem vedno razmišljala, kako bi se lahko približali Zagrebu, ki na tem področju dela izjemne korake, pripravlja razstave, ki so odmevne, ki pritegnejo ljudi, od blizu in od daleč.

Zdi se mi, da ni samo Goriška tista, ki tega ne zna. Pravzaprav tega dovolj odmevno ne znamo početi v celotnem slovenskem prostoru. Ne bi rada kazala puščice na nacionalne inštitucije, vendar imam velikokrat občutek, da niso dovolj prodorne in kot da ne želijo pripravljati programov, ki bi bili zanimivi tudi v širšem evropskem prostoru. In kako naj bi to pričakovali od regionalnih okolij, ki imajo še manj znanja, ambicij in finančnih virov? V času, ko sem bila ravnateljica Goriškega muzeja, je ta muzej obsegal deset občin. Segali smo od Trente, Trentarskega muzeja do Černigojeve galerije v Lipici. A vse to ogromno bogastvo tega prostora, če se osredotočiva na Goriško, predolgo ostaja zaprto in neodmevno varno ždi v zavetju debelih zidov. In dokler je v depoju in ga ne predstaviš ljudem, je to mrtev kapital, če se izrazim v kapitalističnem smislu. Dokler so razstave namenjene bolj sebi, se odnos do dediščine, do umetnosti, do likovnega ustvarjanja ne bo spremenil. Manjka nam zagnanosti in želje, da bi našli prodornejši dialog z občinstvom. Ne kaže se zapirati v lastne prostore z izgovori, da se raziskuje, dela …

Že nekaj desetletij ste v Sloveniji ambasadorka dela Zorana Mušiča. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?

Leta 1979 je pripravil večjo antološko razstavo 120 slik v goriški palači Attems. Ko sem gledala njegova razstavljena dela iz obdobja od 1946 do 1979, sem imela občutek, kot da jih od vedno poznam. Kot da so del mene. Dotaknila so se me na način kot dotlej nobena druga. Doživetje je bilo nepozabno. Ravno v tistem obdobju je Goriški muzej kupil eno od njegovih slik in beograjski Narodni muzej je opravil ekspertizo. Na kolegiju smo si jo ogledovali in prešine me, da to, kar gledam, pravzaprav ni Mušič. In to tudi naglas povem. Takratni direktor Branko Marušič me je vprašal, kako to mislite, da to ni Mušič, in če tako mislim, da mu bomo pa pisali. In mu je. Stara sem bila petindvajset let in morda sem bila malce predrzna. Toda reagirala sem instinktivno in zelo čustveno. Mušič nas je potem res prišel obiskat in nikdar ne bom pozabila tistega dneva, ko sem trepetala pri tajnici in si mislila, da bom morda ob službo. Tiste minute, ko sta se z ravnateljem zaprla v njegovo sobo na gradu Kromberk, so postale večnost. Začela sem premišljevati, kako bomo živeli, če ostanem brez službe, kako bo reagiral Negovan, kaj bodo rekli starši. Potem pa sta prišla ven nasmejana in Mušič reče, da slika res ni njegova. Slika je najbrž še vedno kje v depoju, nikoli več je nisem videla, toda naj povem, da se je že v tistem času govorilo, da Mušiča kopirajo in da taka dela tudi krožijo. Res pa je tudi, da je šlo za sliko iz zgodnjega obdobja, in tega obdobja se je Mušič na neki način odrekel. Za svoja je imel samo tista, ki so nastala po letu 1945, pravzaprav tista, ki jih je naslikal, realiziral po globoki izkušnji, ki jo lahko zajamemo v eno samo besedo – Dachau.

Zakaj?

Dachau je bila drugačna in globoka izkušnja: kot človek je dan za dnem zrl v oči smrti, odhajanju, usihanju. Življenje se je spremenilo v kupe trupel, ki so postajala skelet in nemo obstala v trenutkih brezizhodnosti. Kot kraška pokrajina so se kopičila v mehke valovite oblike, iz katerih so štrlele okončine in neme, prestrašene oči. Ta prizor je sam opisal, vtkal pa ga je v celo vrsto del, ki so nastajala vse do njegove smrti. Sam je tudi zapisal, da je šele v Dachauu odkril resnico in jo skušal naslikati. Spomnim se, da se je Jure Mikuž, ko sva ga obiskala v njegovem pariškem ateljeju, želel z njim dogovoriti, da bi v Moderni galeriji postavili razstavo, ki bi zajemala tudi njegova zgodnja dela, pa ni dovolil. Utemeljeval je, da to ni on. S tem je želel poudariti, da se je kot slikar rodil šele v taborišču, vse, kar je ustvaril pred tem, pa je bilo sad drugačnega izkustva, manj globokega in manj avtentičnega.

Kako ste uresničili zamisel, da se odpre stalna postavitev njegovih del?

V drugi polovici osemdesetih se je obnavljalo Šmartno v Brdih in Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske je zbiralo dela članov in umetnikov s tega območja za svojo galerijo. Naprošena sem bila, naj Mušiča pokličem in ga nagovorim, ali je pripravljen podariti dve svoji grafiki. In sem ga poklicala: nisem bila prepričana, da se me bo spomnil, toda čutila sem dolžnost, da pomagam. Ko sem povedala, kdo sem, se je prijazno zasmejal v telefon in rekel: Nelida, seveda se vas spomnim! Pa še kako dobro! In me povabil v njegov atelje v Benetke. Temu obisku so sledili novi, tudi v Parizu, kamor sem peljala tudi ljudi, ki so bili pomembni pri odločanju za projekte s kulturnega področja. V tem času smo pripravljali odprtje stalne postavitve doniranih del Lojzeta Spacala na gradu Štanjel, odprli smo jo leta 1988, zato smo imeli izkušnje, in ko smo se odločili, da bomo Mušiča prepričali, da nam podari večje število svojih grafičnih listov, smo že poznali poti in načine, kako obnoviti grad Dobrovo.

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem bila prvič pri njem v pariškem ateljeju, saj sem večino del izbirala prav tu. Tu je hranil obsežen izbor vse od leta 1945 naprej. Dolgo časa sva pregledovala list za listom in o vsakem mi je imel veliko za povedati. Vmes mi je govoril o svojem življenju, pogledih na umetnost, o tehnologiji, o tematiki, o ustvarjalni stiski. Ne prvič in ne na naslednjih obiskih nisva govorila o tem, koliko del bo podaril. In ali bo sploh kaj podaril. Nisem želela pritiskati, nisem želela prestopiti meje strpnosti in dostojanstva. Grad Dobrovo smo že obnavljali, v resnici pa še nisem vedela, kako in kaj, ostali člani odbora, čeprav sem nekatere peljala k njemu, še manj, ker niso imeli nobenega stika z njim. Prvi resen obisk, na katerem smo prejeli prve grafične liste, je organiziral bivši predsednik izvršnega sveta naše republike Dušan Šinigoj, saj sta se osebno poznala. Obiskala sva ga v beneškem ateljeju in domov prinesla prvih 12 grafik. Vse ostale pa sem prinesla sama iz Pariza do stare Gorice. Vsakič sem imela tremo, čeprav me je Mušič vedno pospremil do železniške postaje, saj sem grafične liste nosila sama v umetnikovi mapi, ki sem jo preprosto dala v spalnem vagonu pod blazino. Ko so bile vse grafike zbrane in varno prepeljane v Slovenijo, sem jih imela v Biljah pod posteljo, kar se mi je zdelo najbolj varno, saj na gradu Kromberk še nismo imeli dovolj varnega alarmnega sistema.

In kaj se mi je najbolj zarezalo v dušo? Spoznanje, kako je bil kritičen do lastnega ustvarjanja. Ko sva pregledovala njegov celoten arhiv grafičnih listov, je natančno pregledal vsak list posebej zato, da je preveril, ali je tudi tehnično brezhiben. Doživela sem tudi, da je strgal nekaj del, šest, morda celo deset. Bila sem tako iz sebe, da sem začela jokati, ga rotiti in prositi, naj tega ne dela. Bila sem tako pretresena, celo prestrašena, da sem se zbala, da bom začela kričati ... Pa me je z mirno izrečenimi besedami še bolj pretresel: Ne želim puščati nekakovostnih del za sabo. Pomembna mi je kakovost. Do sebe je bil rigorozen. Materialnost mu ni bila pomembna. Pomembno mu je bilo ustvarjanje. O cenah njegovih del ni rad govoril. Ponavadi me je odpravil s tem, da je to stvar njegovih galeristov. Tudi ko smo se tik pred odprtjem zbirke želeli pogovoriti o tem, da bi kupili nekaj njegovih slik, nas je napotil na galeriste.


Koliko gre verjeti govoricam, da tako po Ljubljani kot tudi po Benetkah kroži kar nekaj Mušičevih ponaredkov? Ne nazadnje nas Mušič gleda skoraj iz vsake večje prodajne galerije ob Canalu Grande.

Ustvarjalcem takšne umetniške vrednosti, kot je Zoran Mušič, se je v zgodovini likovne umetnosti velikokrat dogajalo, da so jih kopirali. Ne nazadnje je tudi sam kopiral dela velikih imen, ko je bil v Španiji in se je tako učil. Že v sedemdesetih se je v slovenskem prostoru omenjalo, da na likovnem trgu krožijo nekateri Mušičevi ponaredki. Izgovarjalo se je tudi ime likovnega ustvarjalca, ki naj bi te ponaredke slikal. Govorice skozi desetletja niso pojenjale, nasprotno, krepile so se in prav v tem obdobju, po smrti njegove žene, so znova postale zelo intenzivne. Doslej se s tem nisem ukvarjala, ker sem se z Mušičem ukvarjala predvsem na teoretični ravni, a priznam, da me je to začelo zanimati. Želela bi si, da bi imela toliko časa, da bi pregledala dela, ki so sicer javno dostopna v posameznih galerijah, da se na lastne oči prepričam. Poznamo vrsto načinov, kako so se v zgodovini umetnosti preiskovali ponaredki, vendar se mi za Mušiča zdi, da je njegova poteza tako globoko ponotranjena, da izžareva njegovo energijo. Njegovo notranjo moč. Kar sicer še ne pomeni, da se tudi zelo intuitiven in subtilen gledalec ne bi zmotil, čeprav se pri ogledovanju in presojanju opre na intuicijo, notranjo moč, notranjo energijo, ki nagovori na poseben način. Prepričana sem, da me je skozi življenje Mušič vedno nagovoril na način, da sem prodrla v njegovo globino, in da tudi ob pogledu na njegovo delo začutim, ali je njegovo ali ne.

Kako to mislite?

Ko sem ga gledala, kako ustvarja, sem nekajkrat to tudi doživela. Začutila sem, kaj izraža in zakaj. Kaj želi. V tistem obdobju je že izgubljal vid. V resnici je ves čas slikal svojo notranjost. Nezavedno je vlekel črte in dodajal senčenja, dodajal barvni dotik po notranjem občutku in čutenju in prav nad tem sem bila pri njem vedno fascinirana. Vedno je govoril samo iz sebe, na način, ki je bil izjemno dotikajoč. Zato je njegovo zadnje obdobje tako močno in ga je težko sprejeti z razumom. Pravzaprav vsa dela, ki so nastala po letu 1970, lahko samo čutiš, dojameš s celotnim svojim bistvom, telesom, z vsemi čuti. Kajti nagovarja iz notranjosti, iz globoke in grozljive izkušnje. Velikokrat mi je rekel, da če ne bi bilo Dachaua, tudi njega ne bi bilo. Potreboval je tisto grozo, stik življenja s smrtjo. Hojo po robu, ko je vsak njegov korak lahko pomenil življenje ali smrt. Vse to je znal transformirati na svojstven, prepoznaven način, z dotikom risala ali čopiča, z dotikom barve, v risbi ali potezi. Kot malo kdo pred njim je subtilno ponotranjeno izražal svojo bolečino in hkrati prepričanje o svojem poslanstvu na tem svetu.

Zakaj ste se pri doktorski disertaciji odločili za pogled na Zorana Mušiča skozi filozofa Mauricea Merleau-Pontyja?

O Mušičevem delu in poslanstvu sem veliko razmišljala, saj mi je njegovo umetniško iskanje odpiralo številna vprašanja. Na povezave in naslone slikarstva na filozofijo, psihologijo, literaturo in poezijo so me napotile njegove besede, ki mi jih je izrekel ob prvem obisku v njegovem pariškem ateljeju. Dolgo časa sem iskala taka filozofska razmišljanja, ki bi mi pomagala prodreti v bistvo njegovega ustvarjanja, saj mi je dal vedeti, da bi morala umetnostna kritika umetniku pripomoči pri iskanju resnice, da bi se morala vanj vživeti, in kot je sam zapisal, da bi morala doumeti nastrojenje, iz katerega izvirajo njegova dela. Doživela sem, da me je vsakič, ko sem mu hotela povedati, kako ga cenim, ali izraziti občudovanje, zelo resnobno pogledal, in mi tudi s pogledom, ne samo z besedami, dal vedeti, da bodo njegovo delo ocenjevali šele desetletja po smrti. Dal mi je vedeti, da po njegovem likovni kritiki oz. umetnostni zgodovinarji ne podajajo pravega vêdenja o umetniškem delu zato, ker ne razložijo umetnikovega čutenja. Vedno je poudarjal, da je treba izraziti, od kod umetnik črpa, izraziti to njegovo notranje hotenje, čutenje.

Že desetletja Mušičevo življenje in delo doživljam skozi svoja občutenja in videnja, skozi njegove besede, in seveda sem bila navdušena nad Merleau-Pontyjevimi pogledi, tako da ga zdaj vse bolj doživljam in vidim tudi skozi Merleau-Pontyjeve besede. No, številna vprašanja o Mušičevem delu so se mi v dotlej nepoznani globini razprla, ko sem začela globlje spoznavati filozofijo tega francoskega filozofa. Nagovoril me je s popolnoma drugačnimi pogledi, kot mi jih je ponudila umetnostnozgodovinska stroka. In ko sem se soočala z Merleau-Pontyjevimi deli, pomembnimi za slikarstvo in filozofijo slikarstva, sem se začela spraševati, ali lahko njegova razmišljanja povežem z Mušičevimi. Še bolj me je zanimalo, ali lahko Mušičevo slikarstvo doživim z Merleau-Pontyjevimi očmi, ali ga lahko vidim in se oprem na njegovo teorijo vizualne percepcije, ki sloni na fenomenološki obravnavi telesa oziroma človekovega vedênja. In po temeljitem proučevanju njegovih del sem ugotovila, da lahko. Želela sem izraziti moje poglede in doživetja Mušičevega slikarstva, kot sem si jih izoblikovala skozi filozofove oči. Gre za soočenje filozofskih pogledov o slikarstvu in percepciji Merleau-Pontyja z umetniško prakso in pogledi Zorana Mušiča. Ne gre za odnose vzročnosti, temveč sličnosti. Gre za moj naslon na Merleau-Pontyjevo teorijo vizualne percepcije, za naslon na velikega misleca, ki je s svojim odnosom do percepcije telesa odprl nove poglede na sodobno, moderno slikarsko govorico.

Rekli ste, da ste se pravkar prekopali čez zelo težko obdobje.

Zadnja leta me je zelo določalo razhajanje s človekom, s katerim sva bila poslovno in intimno povezana, v katerega sem verjela in mu zaupala. Verjela, da je moj velik ali pa največji prijatelj, človek, na katerega se lahko zanesem. Če sem se od Negovana poslovila s smrtjo in se sprijaznila, da je smrt dokončna in nanjo ne morem vplivati, pa sem močno verjela, da se zrele osebnosti lahko poslovijo na dostojanstven, človeški, prijateljski način. Žal ni šlo, ker je bil odziv izjemno brutalen, surov, grd, lahko rečem, nečloveški. Popolnoma mimo pravil, ki so pomembna tudi na poslovnem področju. Da o človeškem sploh ne govorim. Ta razhod me je leta 2010 spet vrnil na sodišča.

Zakaj?

Zato, ker človek, ki sem mu pravzaprav reševala življenje in mu pomagala, da je zmogel prenesti številne padce, ni zmogel dojeti, da se v življenju tudi daje in ne samo sprejema, da se dane besede ne požre, da je pohlep eden večjih grehov, ki ga ne bi smel določati, in da je prijateljstvo vrednota, ki je denar ne bi smel graditi.

Povzročil mi je neizmerno bolečino, ker je vpletel moja otroka in njuni partnerki in me prisilil v nekakšno merjenje moči, ki to ne bi smelo biti. In ko se vpletejo še sodni mlini, je ta bolečina toliko težja, komplicirana, povezana z materialnimi stroški in vsem ostalim trpljenjem, ki človeka spremlja vsak dan, do tistega trenutka, ko naj bi bilo vsega konec. A žal še ni konca. Ko sem dobila zadnjo tožbo, sem si želela umreti, izginiti. Če ne bi imela fantov, ki sta rekla, da bomo preživeli tudi to, če smo že toliko, ne bi zmogla. Želela sem si le še to, da bi postala Mušičeva sapica in bi kar odletela v nebo. Ne bom rekla, da je življenje krivično, ker ni. Verjamem, da mi je bilo vse to namenjeno… Da se gradim in rastem skozi lastne bolečine. Skozi številne izzive, ki jih moram rešiti. V resnici sem človek, ki ima rad ljudi. Zelo jih imam rada. Rada imam življenje in odnose, konstruktivne odnose. Ne maram konfliktov. In rada se učim. Vem, da mi je v natalni karti zapisano, da bom tudi ta odnos, ki me je izjemno prizadel s svojim izkoriščevalskim pristopom, zmogla uspešno preživeti. In še vedno hrepeneti: po lepoti, prijateljstvu, partnerstvu, ljubezni ... Umetnosti.