V nadaljevanju preberite:

Hans-Peter Wipplinger, direktor Leopoldovega muzeja in kustos razstave, je ob odprtju povedal, da Kubinova dela popeljejo opazovalca v labirinte umetnikove duše – ter v kulturne, zgodovinske in družbene pojave, ki so bili duhovni fluid habsburškega cesarstva. »Sanje in strah – mogoče je življenje prav to,« je pri 62 letih zapisal Kubin. Več kot očitno ni pripadal tistemu delu družbe, ki je verjel v napredek in pozitiven razvoj, ki temelji na razumu. Bližje so mu bili posamezniki, ki so verjeli v iracionalno, v človeško usodo.

Njegove risbe in ilustracije so mešanica sanj in resničnosti. Skrbno riše kompozicije svojih vizij, katerih liki so apokaliptični demoni, groteskna in karnevalska bitja, podobna Goyevemu in Ensorjevemu umetniškemu svetu. V delu Kubinovega opusa vidimo mešanico bitij, ki so nekoliko podobna tistim na slikah Hieronymusa Boscha in Pietra Bruegla starejšega. V Kubinovem fantastičnem romanu Druga stran, katerega zaplet se dogaja v velemestu, imenovanem Perle (Biser), ni dneva in noči. Liki so podobni mesečnikom, hodijo skozi polmrak.