Večne človeške strasti, vedenja, hrepenenja

Obiskovalec, ki vstopi v kateri koli pomemben muzej klasične evropske umetnosti, bo videl veliko del z liki, katerih usoda mu je znana ali pa je vsaj slišal zanje. Starodavni miti, starorimski in predvsem starogrški, so že stoletja, do modernega časa, ena glavnih umetniških tem, nenehen vir navdiha. Ime naše stare celine navsezadnje nosi mitološko ime.

Evropa je bila hči feničanskega kralja Agenorja, v katero se je zaljubil vsemogočni Zevs, najvišji starogrški bog. Da bi se izognil ljubosumnemu besu svoje žene Here, se je spremenil v bika. Nato se je pridružil čredi goveda, ki jo je gnal njegov kurir Hermes (eden od 12 vodilnih olimpijskih bogov). Medtem ko se je čreda sprehajala ob obali blizu mesta Sidon, kjer se je Evropa igrala s prijateljicama, jo je Zevs zapeljal, vrgel na hrbet in priplaval do otoka Kreta. Tam se je spet spremenil v svoj lik. Potomci Zevsove ljubezni z Evropo so bili trije sinovi, od katerih je Minos, kralj Krete, imel hčer Ariadno. Ta je znana po klobčiču rdeče niti, Ariadnini niti, ki je Tezeju pomagala najti pot v labirintu in ubiti Minotavra. Sem je Minos zaprl tudi stavbenika in kiparja Dedala in njegovega sina Ikara, vendar sta naredila krila in odletela iz labirinta.

Omenjene in številne druge like iz antične mitologije vidimo na slikah, kipih, tapiserijah, medaljah in drugih delih umetnikov različnih generacij iz različnih držav v številnih muzejih. V velikem dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju smo pred dobrim desetletjem videli tudi posebno razstavo O mitih antike. Na njej so bili slike in druga dela s starodavnimi temami in liki iz številnih drugih evropskih muzejev, od madridskega Prada do Ermitaža v Sankt Peterburgu.

Nasilje in veselje

Eden od številnih eksponatov razstave je bila Glava Meduze slavnega flamskega baročnega slikarja Petra Paula Rubensa (1577–1640). Ta slika, ki jo na Dunaju še danes lahko vidimo, ker je v lasti Umetnostnozgodovinskega muzeja, nam prikazuje odrezano Meduzino glavo, z odprtimi očmi v smrtnem šoku, s krvjo, ki ji teče iz odrezanega vratu, in številnimi kačami, ki so bile njeni lasje. Glava Meduze je strahotna, realistična slika. Podobno grozljiv je tudi Rubensov Priklenjeni Prometej, slika, ki jo hrani Filadelfijski muzej umetnosti v ZDA. Po starogrškem mitu je Prometej ukradel ogenj z Olimpa, gore bogov, in ga dal ljudem. Zevs ga je zato priklenil na steno Kavkaza, kjer je orel vsak dan odtrgal košček Prometejevih jeter.

Prometej je bil zelo priljubljena tema za številne slikarje različnih obdobij. Rubensov sodobnik, Nizozemec Dirck van Baburen je naslikal Vulkana, ki vklepa Prometeja v verige, nekaj let po Rubensovem Priklenjenem Prometeju. Prometej je na van Baburenovi sliki v podobnem ležečem položaju, vendar tukaj ni orla, ampak ga ječar, Vulkan, bog ognja in kovaštva, vklepa z verigo. Ta slika je zdaj v znamenitem Rijksmuseumu, državnem Kraljevskem muzeju v Amsterdamu.

Nasilje ni vsebina vseh umetniških del s starodavnimi mitološkimi temami. Obstajajo tudi bolj vesele. Rubens je delal tudi zadnje, na primer delo Bakanalije, ki je bilo nekaj časa v lasti angleških grofov, na koncu pa je bilo prodano ruski carici Katarini Veliki. Na tej sliki, ki jo danes hrani Puškinov muzej likovnih umetnosti v Moskvi, so razbrzdani goli mitski liki in nekatere zveri v naravi. Po današnjih merilih so vsi predebeli, ampak Rubens je znal upodobiti ženske like z odvečnim maščevjem. Na Bakanalijah so Bakh (znan tudi kot Dioniz) ter njegovi tovariši in tovarišice. Tudi Leonardo da Vinci, Michelangelo, Tizian in številni drugi mojstri likovne umetnosti so ustvarili slike Bakha in njegove družine.

Meduza, Prometej, Herkul, Dioniz ... Zakaj so vsi ti liki priljubljena umetniška tema in splošno znani do danes? Eden tistih, ki je na to vprašanje poskušal odgovoriti, je bil ugledni nemški filozof Hans Blumenberg. V svoji knjigi Delo na mitu, objavljeni leta 1979, Blumenberg meni, da ljudje v strahu pred kaotično realnostjo poskušajo v ta kaos uvesti red s pomočjo mitov – pa tudi s pomočjo religije in celo znanosti. Mit ni nasprotje razuma, ampak zelo logična strategija, da naredimo svet manj nevaren. Ima univerzalno, brezčasno jedro, ki prenaša pomembno sporočilo. Poleg tega v mitih bogovi ne morejo delati, kar hočejo, omejeni so z nekaterimi pravili in postopki. Miti so obstojni ravno zato, ker so skozi stoletja preživeli konkurenco. Dolgo so se prenašali le ustno, do sodobnega časa pa so se ohranili le najbolj impresivni. Danes se z ustvarjanjem, vzdrževanjem in širjenjem mitov ukvarjajo različne znanstvene discipline, od zgodovine, antropologije, evolucijske psihologije do nevroznanosti, raziskovanja možganov in tako dalje.

Pričevanja o nebrzdani strasti

Mitološke teme v klasični evropski umetnosti so bile očitno način, da se bogatim strankam (od katerih je bila ogromna večina moških) dobavi to, kar so pravzaprav hoteli dobiti: možnost opazovanja golega telesa, večinoma ženskega, a tudi moškega ali pa otroškega. Spomnim se, da sem kot fant v knjižnici svojih staršev našel in – z velikim zanimanjem – gledal nekatere reprodukcije slik v knjigi Spol, ljubezen in zakon dr. Marijana Košička, enega od pionirjev raziskovanja spolnosti v nekdanji Jugoslaviji (Košiček je po upokojitvi dve desetletji živel v Sloveniji, do smrti leta 2003, kjer je tudi objavil več knjig). Dobro se spomnim, da je bila v knjigi Rubensova Ugrabitev Levkipovih hčera, eno najbolj dramatičnih del evropskega slikarstva nasploh – in najbolj erotičnih. Prikazuje trenutek, ko sta dvojčka Kastor in Poluks ugrabila dve hčerki Levkipa, kralja Mesene v Grčiji. Obe, Fojba in Hilaejra, sta na tej sliki goli in imata obline, značilne za Rubensovo slikarstvo. Ugrabitev Levkipovih hčera je naslikal okoli leta 1618. Leta 1716 jo je kupil tedanji knez Pfalške, od leta 1806 pa je v Münchnu, v Stari pinakoteki.

Ena od reprodukcij v Košičkovi knjigi je bila tudi Jupiter in Io, ki ima veliko bolj umirjeno vzdušje kot Rubensova Ugrabitev Levkipovih hčera. Sto let pred Rubensom jo je ustvaril Antonio Allegri (1489–1534), bolj znan kot Correggio, eden najboljših slikarjev italijanske renesanse. Markiz, pozneje vojvoda Federico II. Gonzaga, vladar Mantove, je od njega naročil serijo štirih slik na temo ljubezenskih dogodivščin boga Jupitra. To so bile Jupiter in Io, Ugrabitev Ganimeda, Danaja ter Leda in labod. Prvi dve omenjeni sta zdaj na Dunaju, Danaja je v galeriji Borghese v Rimu, Leda in labod pa je v berlinski Državni galeriji. Jupiter in Io prikazuje ljubezensko spojitev Jupitra – ki se je spremenil v oblak – in Io, ki se prepusti Jupitrovi moči, nežni in mehki.

Vladar Mantove, Correggio in številni drugi meceni in umetniki v renesančni in baročni Evropi so se seznanili s starodavnimi miti skozi Metamorfoze (Preobrazbe), najobsežnejše in najbolj znano delo slavnega starorimskega pesnika Ovidija (43 pr. n. št.–17 ali 18 n. št.). To epsko delo ima 15 delov/knjig s skoraj 12.000 verzi. V njem Ovidij poetično predstavi mite in legende, od začetka sveta do cesarja Avgusta.

Od antike, prek srednjega veka, do modernega časa so bile Ovidijeve Metamorfoze vir navdiha za številna umetniška dela. Prikazujejo večne človeške strasti in vedenja, ki niso značilni le za določeno zgodovinsko obdobje. Miti v Metamorfozah so trajna slika našega sveta. To delo je bilo priljubljeno že v antiki, v srednjem veku pa so ga kopirali v samostanih in študirali v takratnih šolah. Metamorfoze so bile prvič prevedene v nemščino leta 1210, v angleščino leta 1480, v francoščino leta 1532. Povsod so bile močan katalizator za literarno, glasbeno in umetniško upodobitev starodavnih mitov, vse do 20. stoletja. Pablo Picasso, Salvador Dalí, Paul Hindemith in Benjamin Britten so le nekateri od mnogih sodobnih umetnikov, ki so v svojih delih neposredno interpretirali like in dogodke iz Metamorfoz.