Kdor veliko ve, veliko ljubi

O Leonardu da Vinciju je danes težko povedati kaj novega. Ob 500. obletnici njegove smrti je letos izšlo na stotine knjižnih del. Med njimi kar nekaj tako imenovanih coffee table knjig, ki morajo biti razkošne in tako velike, da jih listamo z dolgim zamahom, in ponavadi počivajo na mizici­ v dnevni sobi, da jih lahko pogledamo, ko si zaželimo od blizu ­videti lepoto.

Pri Mladinski knjigi je izšla sveža knjiga Leonardo, genij angleškega­ profesorja Martina Kempa, ki velja za enega od največjih poznavalcev renesančnega mojstra. Bogato opremljena monografija prikazuje in opisuje Leonardova najpomembnejša dela – od prve datirane slike do zadnjih, prav tako v njej najdemo njegove nenavadne in skrivnostne študije, pisma, zem­ljevide in načrte za izume, idealno mesto ali perpetuum mobile. Krajšo spremno besedo k slovenski izdaji je napisal Igor Škamperle, uvodni tekst pa specialist za slikarje italijanske renesanse Fabio ­Scaletti. Knjigo je prevedla Irena Trenc Frelih, uredila pa Nina Žitko Pucer.
 

Njegov pogled

Med drugim se lahko ustavimo pri podobi in zgodbi o skoraj hipnotičnem delu Salvator Mundi, ki je v zadnjem času dvignilo precej prahu in dolgo veljalo za izgubljeno. Strokovnjaki še vedno niso prepričani, ali je slika res Leonardova. Nenavadna podoba lepega Kristusa, oblečenega v živo modro oblačilo, s čarovniškim pogledom, ki blagoslavlja stekleno kroglo, ki naj bi predstavljala svet, velja za najdražjo umetnino vseh časov. 15. novembra 2017 so jo na dražbi v New Yorku prodali za 400 milijonov evrov, kupil naj bi jo savdski princ. Predvidevali so, da bo slika visela v novem Louvru v Abu Dabiju, vendar se to še ni zgodilo. Trenutno nihče ne ve, kje je ta skrivnostni božji sin. So jo skrili pred očmi javnosti, ker je ponaredek? Kemp skoraj detektivsko ugotavlja, da je, čeprav se nekateri pigmenti, ki so na sliki, ujemajo s tistimi z londonske različice Leonardovega platna Device v votlini, upodobljena postava preveč toga in frontalna, da bi jo res naslikal Leonardo, prav tako stari viri tega platna ne omen­jajo. Ravno dovolj zapleteno za zgodbo o renesančniku.



Leonardo je bil neskončno radoveden, verjel je, da kdor veliko ve, veliko ljubi. Raziskoval je, opazoval, seciral trupla, skušal doumeti skrivnosti narave in človeške duše. Znana je njegova posebna tehnika slikanja, imenovana sfumato, za katero je značilno večkratno nanašanje in prekrivanje. Zaradi te tehnike so skale, ki jih je naslikal, tako realistične, saj so, kot piše Scaletti, ustvarjene s čopičem na enak način, kot jih je oblikovala narava – s potrpežljivim nalaganjem neštetih slojev. Znano je, da ga je zanimalo toliko stvari in da je bil velik perfekcionist, zato je svoja dela redko dokončal in je sprav­ljal naročnike v blaznost. Prav zaradi tega se je velikokrat selil, da bi ušel nedokončanim grehom.



Mone Lize ni nikoli izročil trgovcu Giocondu, ki mu je naročil portret svoje žene, ampak jo je v zaboju, privezanem na oslu, nosil s seboj, kamorkoli je šel, ter jo neskončno popravljal in prenarejal po svojem razpoloženju. Pravzaprav tudi identiteta upodobljene ženske ni tako jasna, kot smo menili, morda je bil naročnik slike ­Giuliano Medičejski in je na plat­nu upodobljena njegova ljubica Pacifica Brandano. Drzna teorija je, da naj bi obstajala tudi gola različica, tako imenovana Monna Vanna, ki naj bi bila izgubljena.
 

Kje vse so visele?

Ko sem listala knjigo, se utapljala v slikah in zraven brala tekste, sem premišljevala, da ima vsaka svojo zgodbo, ki ni povezana samo z njenim nastankom, temveč tudi z lastniki, ki so jih skozi stoletja kupovali, prodajali, izgubili in spet našli. Napoleon je Mono Lizo ukradel iz Louvra ter jo obesil v spalnici, njen skrivnostni nasmeh ga je spominjal na sfingo. Cesar in njegova ljubljena Joséphine sta ležala v postelji in jo opazovala.

Sliko Madona s cvetlico je v dvajsetih letih 19. stoletja neki trgovec kupil od potujočih italijanskih muzikantov, ki so se potepali po astrahanskem območju, nato je prišla v roke družini Benois. Leta 1914 jo je na dražbi kupil Ermitaž, kjer je razstavljena še danes. Mračnega Svetega Hieronima je leta 1820 pri nekem rimskem starinarju odkril Napoleonov stric, kardinal Fesch. Starinar jo je uporabljal kot pokrov zaboja. A srednji del slike, na katerem je bila upodobljena glava svet­nika, je manjkal, kardinal ga je našel pri čevljarju, ki ga je uporabljal kot delovni pult, zato so na hrbtni strani vidne zareze, narejene s čev­ljarskim krivcem.
 

Čisto od blizu

Knjiga je polna reprodukcij bližnjih detajlov znamenitih slik, zato se včasih zdi, da gledamo celice pod mikroskopom. Roke imajo na teh podobah posebno vlogo, ne izražajo zgolj čustev in vzgibov duše, ampak so tudi skrivnostna abeceda. Leonardova dela poznavalci in oboževalci ne le gledajo, ampak v njih tudi iščejo uganke in resnice, zdi se jim, da je mož, ki je tako dobro obvladal zrcalno pisavo, tudi v slikarskih delih sporočal nekaj, česar ne moremo takoj prepoznati, a kar bi lahko, kot je to dobro unovčil pisatelj knjižnih uspešnic Dan Brown, spremenilo zgodovino in mentalni svet človeštva.



Ena od mojih najljubših Leonardovih umetnin je Dama s hermelinom, na kateri je upodobljena petnajstletna Cecilia Gallerani, ki je bila ljubica vladarja Milana Ludovica Mora. Beli hermelin, ki ga drži v naročju, naj bi namigoval na njen priimek (galé je po grško hermelin) in na njenega ljubimca, ki je leta 1488 od neapeljskega kralja prejel odlikovanje red hermelina. Snežno bela zverinica naj bi bila tudi simbol neomadeževanosti. Deklica je naslikana v nenavadni drži, kot da bi nekaj zunaj slike, morda ljubimec, za trenutek pritegnilo njeno pozornost in je zato obrnila glavo, kakor da svojega pogleda ne privošči nikomur drugemu kot njemu. Žival morda predstavlja tudi eros, v njenih rokah je hkrati nežna, a vendar divja, saj, ko vidimo močno povečan del slike, opazimo, da je kremplje strastno in nežno zasadila v njeno obleko.
Morda o Leonardu res ne moremo izvedeti veliko novega, a ta knjiga s prekrasnimi reprodukcijami nas spodbuja, da njegove umetnine zagledamo, kot bi jih videli prvič.