V nadaljevanju preberite:

Dotremont je poudarjal, da v logogramih ni iskal »lepote ali grdote«, temveč besedno-grafično enotnost. Logogram v spontanem gibanju od berljivega k vidnemu opisuje poezijo umetniškega delovanja. »Vsi pišete nedosledno iz najrazličnejših razlogov, na koncu tudi zato, ker pomen narekuje pisanje, ker besedilo ne teče pravilno, ker ste vi nekdo, in ne nihče, ker niste mrtvi, ker niste popolni, ker v vsakem trenutku odkrivate sebe in to počnete najbolj vpadljivo, ko zelo hitro pišete za sebe z edinim namenom, da bi to lahko še enkrat prebrali,« je bil prepričan ­Dotremont.