Dnevi, ko v ateljeju nisi več sam

Mednarodna likovna kolonija, srečanje umetnikov oziroma rezidenca, ki jo je leta 2018 začel Rok Kvaternik, temelji na preprosti zamisli, da galerija mesta umetnikov, galerija Fonticus, za devet dni postane nekonvencionalen skupinski atelje, zadnji dan pa spet razstavni prostor. Letošnja prireditev se je z odprtjem razstave, ki ponuja kalejdoskop vizualnih poetik in pristopov, sklenila in začela v petek zvečer.

»Za to, da zamisel postane tradicija, je potrebne veliko energije, tradicije ni lahko ne ustvariti ne ohranjati, a vendar bi četrti Fecit že lahko poimenovali kot tradicionalnega, že četrto leto je mestni reprezentativni likovni prostor prevzel vlogo epicentra dogajanja, saj so umetniki ustvarjali v prostorih galerije,« je ob odprtju razstave opozoril kustos in vodja grožnjanske Mestne galerije Fonticus Eugen Borkovsky.

Aktivna promocija likovnosti

»Fecit, ki si ga je zamislil prijatelj umetnosti in kreativnosti Rok Kvaternik, s tem, ko umetnikom za ustvarjanje ponudi posvečeni galerijski prostor, belo kocko, namenjeno predstavljanju dokončanih del, nadaljuje tradicijo, ki smo jo kot ena od redkih galerij začeli pred sedemnajstimi leti, ko je grožnjanska likovna kolonija v mestni galeriji potekala s pomočjo občine Grožnjan in nekdanjega dolgoletnega župana Rina Duniša. Pa vendar se Rok Kvaternik v mestu umetnikov trudi za aktivno promocijo likovnosti, njegova iniciativa je postala tradicija, po ogledu razstavljenih del pa je mogoče ugotoviti, da je galerijski prostor umetnike navdihoval,« je dodal Borkovsky.

Galerija nad mestno ložo iz 14. stoletja ni edini kraj v Grožnjanu, kamor prihajajo umetniki, tam zdaj deluje okrog dvajset galerij in umetniških ateljejev, obsežen program izvaja Mednarodni kulturni center Hrvaške glasbene mladine, v Grožnjanu je nastala mednarodna filmska šola, iz katere se je pozneje razvil filmski festival v bližnjem Motovunu, hkrati s slikarsko kolonijo poteka tudi butični jazzovski festival Jazz is Back!, ki ga je začel legendarni glasbenik Boško Petrović.

Kustos Ivan Perić je v izjavi za Delo povedal: »Mislim, da je letošnji Fecit po kvaliteti del najboljši doslej, to se je videlo tudi po medsebojnem glasovanju umetnikov, saj so bile točke razpršene, pa tudi od obiskovalcev, ki so si ogledali slike na razstavi, sem dobil odlične odzive, lahko bi rekel, da nobenega od nastalih del ne bi mogli oceniti kot povprečno.

Nekateri umetniki so prišli v Grožnjan z že začetimi deli, dobro sliko pač težko narediš v vsega osmih dneh, kolikor jih je bilo na voljo. Kolikor sem lahko spremljal, sta bila tudi komunikacija med umetniki in siceršnje vzdušje res spodbudna. Lahko dodam, da je letos mogoče opaziti majhen odmik, glavnina del sodi v figurativno slikarstvo, a zmagovalno delo (in delo, ki je bilo po točkah takoj za njim) ni tako. Saša Marjanović je ponudil, če lahko tako rečem, metafizično sliko, Ikarov padec govori z odsotnostjo figuracije, slikar z Reke Radovan Kunić pa je naslikal delno abstraktno, modernistično delo. Na razstavi je videti precej realističnega slikanja, to je trend, ki ga je zaznati na hrvaškem in srbskem likovnem prizorišču.«

Štirinajst umetnikov iz štirih držav

Mednarodnega srečanja umetnikov so se letos udeležili Đerđi Ratković, Ivona Jurić Kljajo, Rudi Skočir, Ivana Živić Jerković, Snežana Petrović Panjković, Bratislav Radovanović, Ivan Milenković, Saša Marjanović, Marko Tubić, Draško Dragaš, Jovana Tucović Borovac, Sašo Vrabič, Radovan Kunić in Tatjana Karavelić, nagrado, poimenovano po pokojnem udeležencu kolonije, srbskem slikarju Milanu Tucoviću, pa so po internem glasovanju namenili Saši Marjanoviću za delo Ikarov padec.

Prvi Fecit je zbral 16 umetnikov iz držav nekdanje Jugoslavije, drugi je privabil 13 umetnikov (organizatorji so v šali povedali, da so prišli iz nekdanje SHS), lani se je koloniji prvič pridružil še slikar iz Črne gore, skupaj je ustvarjalo 17 umetnikov. Eno od ustvarjenih del umetniki po svoji presoji pustijo v Grožnjanu, to je zametek bodoče zbirke.

Utemeljitelj mednarodne prireditve Rok Kvaternik, ustanovitelj založbe Rokus, zdaj direktor nemške založniške hiše Klett za Vzhodno Evropo in Baltik, je povedal: »Čeprav se umetnikom v pokovidnem obdobju ponuja erupcija različnih možnosti, se je za letošnji Fecit prijavilo rekordno število umetnikov. Vseh je bilo sprva več kot dvajset, dodali smo še povabilo na kamnoseško delavnico oziroma ustvarjanje v kamnu v kamnolomu blizu Rovinja, na katero so se odzvali trije, štirje umetniki, vendar pa je zaradi različnih razlogov, tudi covida, na koncu v Grožnjan prišlo štirinajst ustvarjalcev, kar je še zmeraj optimalno število. Ena od ustvarjalk je delala v kamnu, ena je naredila plastiko v mavcu, preostali so slikali. Nekateri so prišli z družinami, tako da je bila kolonija kar številna, štirinajst umetnikov iz štirih držav, nastalo je sedemnajst umetniških del.

Razstavo bomo letos prvič odprli novembra v Podgorici (po doslejšnjih Fecitih so dela, ki so nastala v Grožnjanu, razstavili v galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana, zagrebški galeriji Lauba in galeriji Združenja srbskih likovnih umetnikov v Beogradu), ker pa želimo še naprej razvijati koncept ex-Yu in vabimo umetnike iz držav nekdanje Jugoslavije, iščemo tudi potencialne udeležence iz Bosne in Makedonije, morda nam bo to uspelo prihodnje leto na jubilejnem petem Fecitu. Kiparka Tatjana Karavelić, ki je letos edina klesala kamen v kamnolomu pri Rovinju, nas je napotila na iskanje kvalitetnega istrskega marmorja, prihodnjič bomo umetnike povabili v stari kamnolom v Marušićih tik ob Grožnjanu, kjer je včasih, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, že bila kiparska kolonija in so se je udeleževali svetovno znani kiparji.«

Nov pogled na mitsko zgodbo

Slikar Rudi Skočir, ki se je udeležil Fecita že pred tremi leti, si je lahko privoščil primerjavo letošnje kolonije s predkoronsko: »Zdi se mi, da je zdajšnja še boljša, udeležili so se je močni avtorji, nastala je, kot je videti na razstavi, lepa zbirka slik. S kolegicami in kolegi iz Hrvaške, Srbije in Črne gore smo se lepo ujeli, druženje z njimi mi je pustilo res lep vtis, enako lahko rečem za trud organizatorjev, tisto, kar so nam ponudili, zelo redko najdeš na drugih podobnih prireditvah. Rok Kvaternik ni v zagati s sredstvi, poleg tega se vidi in čuti, da je strasten zbiralec in z veliko vnemo išče zanimive avtorje. Običajno ustvarjam štiri, pet platen naenkrat, v Grožnjan sem prišel z več nedokončanimi, tudi tisto, ki je razstavljeno (Odgovor, prijatelj moj, je zapisan v zvezdah), je bilo nekje na polovici, sušenje kolaža traja več dni, zato sem nekaj naredil že doma, tu pa vse dokončal. Na koloniji sem naredil še štiri dela, uspešni dnevi so bili.«

Slikar Saša Marjanović je po odprtju razstave dejal: »Deset dni ni veliko časa, zato sem v Grožnjan prišel že z delno narejenim platnom, tu pa sem ga dokončal. Udeležil sem se že prvega in drugega Fecita, pravzaprav sem bil zraven, ko so se Rok Kvaternik, Ivan Perić, pokojni Milan Tucović dogovarjali o mednarodni koloniji. Kvaternikova zamisel o ponovnem zagonu nekdanje prireditve se nas je dotaknila in smo jo podprli. Druženje s kolegicami in kolegi iz nekdanje skupne države je bilo povsem neproblematično, komunikacija je stekla od začetka. Nagrada kolegic in kolegov me je res presenetila, vsi imamo svoje favorite, a da mi bodo podelili nagrado, se mi je zdelo onkraj pričakovanj. O svojem delu Ikarov padec lahko povem, da me je vznemirjala izvedba zgornjega dela, na katerem sem grške črke z vrvico obdržal obrnjene, kakor da padajo v morje. Moja zamisel je bila narediti novo vizualno podobo, nov pogled na mitsko zgodbo.«