Galerija, ki je bila atelje in spet galerija

Mestna loža je bila omenjena v 14. stoletju. V zgradbi iz leta 1597 je nekdaj delovalo sodišče, tam je bil tudi zapor, v prvem nadstropju je bilo skladišče žita, v katerem so hranili mestne mere in uteži. Veliko kasneje je Grožnjan postal »mesto umetnikov«, od poletja 2018 pa so slikarji vabljeni na mednarodno srečanje likovnih umetnikov Fecit, ki si ga je zamislil Rok Kvaternik.

Prvi Fecit je zbral umetnike iz držav nekdanje Jugoslavije, drugi pred dvema letoma je privabil umetnike iz nekdanje SHS, letos se je prvič pridružil še slikar iz Črne gore. Ustvarjali so deset dni, nekateri so začeli s praznim platnom, drugi so prišli s skicami in osnutki, dokončana dela pa so predstavili na slovesnem odprtju v grožnjanski mestni galeriji Fonticus prejšnji četrtek.

Istrsko srednjeveško mestece je mesto umetnikov postalo sredi šestdesetih let, ko so številne zapuščene hiše, ki so jih po drugi svetovni vojni za sabo pustili nekdanji italijanski prebivalci, naselili in obnovili umetniki z različnih koncev sveta, med njimi precej slovenskih, od Karla Zelenka, Staneta Bernika in Štefana Planinca do mlajših, Roka Zelenka in drugih. Grožnjan od takrat slovi kot mesto slikarjev in mesto glasbe. Precej majhnih galerij in ateljejev je sčasoma zaprlo svoja vrata, marsikdo od domačinov in prijateljev Grožnjana obžaluje, da so se med starimi zidovi namnožile prodajalne spominkov, pa vendar še zmeraj ostaja kraj, kjer je slišati odlično glasbo (le dan pred odprtjem Fecita se je z nastopom Josipe Lisac sklenil butični mednarodni festival Jazz is Back! BP, ki ga prirejajo v spomin na ustanovitelja, vibrafonista in skladatelja Boška Petrovića) in videti odlična likovna dela. V Grožnjanu je nastala tudi mednarodna filmska šola, iz katere se je pozneje razvil filmski festival v bližnjem Motovunu.

Tokrat je prišlo slikat v »mesto umetnikov« petnajst slikark in slikarjev ter kiparka in kipar: iz Hrvaške Miran Šabić, Ana Sladetić Šabić, Radovan Kunić, Sanja Jureško in Petar Hranuelli, iz Srbije bi moral priti Saša Marjanović, a je zaradi nujne zadržanosti v Grožnjan poslal le svoje delo, prišli pa so Slavko Krunić, Vladimir Dunjić, Jovana Tucović in Marko Tubić, prvič umetnik iz Črne gore Draško Dragaš, iz Slovenije pa Marko Zorović, Saša Vrabič, Rok Zelenko, Joni Zakonjšek, Andrej Pavlič in Klementina Golija.


 

Še zmeraj mesto umetnikov

Vodja galerije Eugen Borkovsky je na odprtju razstave prejšnji četrtek dejal: »Galerija kot prostor predstavljanja dokončanih del je zmeraj izziv, da se jo uporabi še drugače, in tudi tokrat se nam je zgodilo nekaj odličnega, to je na neki način rušenje ovir, ki jih postavljajo konvencije, postali smo ena od galerij, ki avtorjem dopuščajo, da posvečen galerijski prostor izrabijo za kreativnost. Seveda je mogoče premišljati, koliko je to dejstvo vplivalo na same avtorje, a rezultati so po mojem mnenju odlični. Celotna razstava bo predstavljena še drugje, najprej v Beogradu v galeriji Združenja likovnih umetnikov Srbije (ULUS), že zdaj pa je mogoče reči: druženje je bilo uspešno, prijatelj umetnosti in kreativnosti in mecen Rok Kvaternik je na enem kraju, v mestu, ki je bilo že davnega leta 1965 razglašeno za mesto umetnikov, ob istem času združil avtorje z različnih območij srednje Evrope. Rezultate si lahko ogledate v galeriji, ki je bila deset dni tudi atelje, več o razstavljenih delih bo zapisano v katalogu, ki izide kmalu.«



Rok Kvaternik, ustanovitelj založbe Rokus, zdaj direktor nemške založniške hiše Klett za Vzhodno Evropo in Baltik, je za Delo povedal: »S tretjim Fecitom sem kar se da zadovoljen, v teh časih dobiti sedemnajst slikarjev, pripravljenih sodelovati na desetdnevni umetniški koloniji, ni preprosto, da pa so še dokončali svoja dela v dokaj normalnem ozračju, človeka neskončno razveseli. Fecit bi lahko uvrstili v posebne vrste mainstream, ki ni preveč avantgarden, ampak tudi v tem kontekstu smo letos imeli dve, tri izjeme. Seveda je Fecit umetniška kolonija, a je vanjo vtkano tudi prijateljstvo, z nekaterimi umetniki smo se že zelo ujeli, vsi so s svojim karakterjem prispevali k odličnemu vzdušju in uspeh ni izostal. Letos je bilo nekaj novosti, sodelovala sta tudi kiparka in kipar, udeleženci so prišli iz države več kot prejšnjič, torej iz štirih, vsi so prejeli spominsko diplomo. Nova pa je tudi nagrada Milana Tucovića, nameravali smo jo podeliti že lani, po tragični smrti enega od ustanoviteljev Fecita, a smo jo iz znanih razlogov zdaj. Izbrali smo manj konvencionalen pristop, o nagrajencu so glasovali sodelujoči umetniki sami in kustosa: največ glasov je prejelo delo Draška Dragaša, slikarja iz Črne gore.«

Ob zadnjem Fecitu je Borkovsky dodal opažanje, da so nekateri v Grožnjanu gostujoči umetniki s svojimi deli ilustrirali možnosti znotraj idealističnih, liričnih idej, nekateri kot uporniki, drugi kot zavzeti komentatorji sveta, vsekakor pa jih je bilo mogoče brati kot vizualne komentarje zdajšnjosti.
 

Grožnjanska inspirativna čarobnost

Klementina Golija je povedala, da se je srečanja Fecit udeležila prvič: »Bila sem na precej likovnih delavnicah doma in v tujini, a ta je bila ena od najbolje organiziranih, izjemno dober je izbor avtorjev, še posebej pa velja pohvaliti trud Roka Kvaternika, kustosa Ivana Perića in direktorja mestne galerije Eugena Borkovskega, da povrnejo sloves Grožnjanu, v preteklosti zbirališču uveljavljenih umetnikov. Od takrat se je žal marsikaj spremenilo, mnoge galerije so postale prodajalne s spominki, a prav Fecit dokazuje, da je Grožnjan z navdihujočim starim mestnim jedrom še zmeraj izjemen kraj za ustvarjanje v dobri družbi. Moja dela so kolaži, sem sem prišla že z risbami, papirji, ki jih ročno poslikavam, in skicami, toda vnaprej premišljena ideja se v novem prostoru lahko spremeni. V delih, ki sem ju ustvarila na koloniji, sem sledila svojemu dosedanjemu ciklu in likovnemu izrazu, nastali sta dve deli iz cikla Več kot pogled, ki je moj zadnji obsežnejši cikel. Za moja dela je značilna črna, ekspresivna risba, to je stalnica že od akademije dalje, nadgrajujem pa jo s kolaži, tako da prekrivam, poslikavam, preslikavam določene dele in s tem poskušam v sliki ujeti iluzijo prostora.«
 

Pred praznim platnom

Selektor Ivan Perić je od odprtju razstave dodal: »Zdi se mi, da je bil izbor sodelujočih avtorjev tretjega Fecita dober, umetniki so že tako komaj čakali, da se bodo spet lahko družili in ustvarjali skupaj, z ustanoviteljem srečanja sva zadovoljna z nastalimi deli. Kljub temu da smo pri izboru naklonjeni figuraliki, so sodelovali tudi umetniki, ki počnejo kaj drugega, nekatere od njih bolj fascinira konceptualna umetnost, poleg tega sta se nam pridružila dva kiparja, kar je bila novost.«

Črnogorski slikar Draško Dragaš, sicer docent na cetinjski fakulteti likovnih umetnosti: »Fecit se v primerjavi s simpoziji ali kolonijami, na katerih sem sodeloval, še najprej razlikuje po tem, da ga prirejajo v Istri, ki je neponovljiva. Videli smo jo skoraj v celoti. Poseben je Fecit tudi po pozornosti organizatorjev do povabljenih umetnikov in do umetnosti nasploh. Ta več kot korekten odnos je nekaj redkega. Življenje nastalih del bodo valorizirale napovedane razstave. Govoriti o svojem ustvarjalnem procesu se mi zdi preveč neskromno, lahko pa vam povem, da sem v Grožnjan prišel z delno že zamišljenim načrtom, nenazadnje zato, ker menim, da deset dni ni dovolj časa za nastanek dobre slike. O delu vam ne morem povedati veliko, z besedami razlagati nekaj, kar je vizualno, je pravzaprav odveč, čeprav mi ne bi bilo težko.«

Radovan Kunić (od srede februarja do srede marca letos je bila v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani na ogled njegova razstava Walkabout): »Fecita sem se udeležil prvič, čeprav prihajam od blizu, z Reke. V Grožnjanu sem sicer bil velikokrat, a tokrat je bilo prvič, da sem tu bival več dni in sem lahko vsrkal vsaj del energije, ki jo mesto daje. Delo, ki sem ga tu dokončal, sem začel že doma, a je povezano z Grožnjanom, vizualno izhaja iz tega prostora, ambient pa mi je dal še dodatno motivacijo za dokončanje.«

Slikar Marko Zorović: »Na Fecitu sem bil drugič in druženje je bilo prijetno, prav tako ustvarjalno vzdušje, dokončal sem delo, ki sem ga prinesel že skoraj dokončano, da bi imel dovolj časa za pogovore s kolegi.«

Prav tako reška slikarka Sanja Jureško, ki zdaj živi v Zagrebu in se ukvarja tudi s kostumografijo, je dodala: »Če primerjam Fecit z drugimi kolonijami, ki sem se jih udeležila, lahko naštejem same pozitivne točke: odlične razmere za delo, nova poznanstva, zanimiva večerna druženja in debate, posebna, inspirativna energija mesta, kamna in ozkih uličic. V Grožnjan sem prinesla prazno platno in uspelo mi je dokončati delo, ki sem ga naslovila Odsev.«