Jugonostalgija na eleganten način

V ponedeljek zvečer sta se v ­Grožnjanu, mestu zvokov in podob, potegovali za pozornost obiskovalcev dve prireditvi: sklepni večer butičnega jazzovskega festivala Jazz is Back! in v mestni galeriji Fonticus odprtje­ razstave del 2. likovne kolonije­ Fecit ­Grožnjan, prireditve, ki si jo je zamislil prijatelj umetnosti, zbiralec, mecen in ustanovitelj založbe Rokus Rok Kvaternik, zdaj direktor nemške založniške hiše Klett za Vzhodno Evropo in Baltik.

V Grožnjan sta selektorja Ivan Perić in Rok Kvaternik lani povabila petnajst umetnikov, letos jih je bilo skupaj trinajst, iz Hrvaške Hrvoje Marko Peruzović, Andrea Musa in Dominik Vuković, iz Slovenije Nina Zelenko, Rudi Skočir, Joni Zakonjšek, Marko Zorović in Klavdij Tutta ter iz Srbije Milan Tucović, Katarina Zarić, Saša Marjanović, Petar Mošić in Slavko Krunić, kustos razstave je hrvaški vizualni umetnik Eugen Borkovsky.

Lansko ex Jugoslavijo je torej letos nadomestila ena od prejšnjih tvorb, SHS. Selektor Ivan Perić je to pojasnil z naključjem: »Ne prizadevam si za to, da bi deloval po določenem ključu, ampak za kakovost, zato sem povabil izbrane avtorje iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, vendar se iz različnih razlogov vsi niso mogli odzvati in priti sem. Premišljal sem tudi, da bi povabili v Grožnjan še avtorje od drugod.

Zdajšnji koncept je tak, da se oziram predvsem za figurativnim slikarstvom, ki je ustanovitelju Roku Kvaterniku najbližje, kot selektor izberem skupino avtorjev, končno potrditev pa da on. Sem so nekateri avtorji v strahu, da ne bodo imeli dovolj časa dokončati načrtovanega, prišli z začetimi likovnimi deli, a v dokončanih delih je mogoče opaziti tudi vplive grožnjanskega okolja.«

V lanskem prvem katalogu je kustos Eugen Borkovsky zapisal, da je naključna izbira ustvarjalcev iz držav nekdanje Jugoslavije prinesla občutek namena. »Kot da je koncept projekta želel premagati ali preboleti nelogično razdelitev tega območja. […] Umetnost skozi zgodovino poskuša premostiti meje in idejno pomiriti ter hkrati oživeti zavest nasprotnih si strani. […] Ta projekt potrjuje, da uradno razkosanje območja, razdelitev po veri in nacionalnosti ter bodeča žica človeku ne morejo odvzeti ustvarjalnosti.«
 

Druženje pozitivnih umetniških energij

Rok Kvaternik je zamisel o srečanju umetnikov oziroma slikarski koloniji pojasnil tudi s svojimi izkušnjami med odraščanjem, ko je imel tako kot nekateri drugi priložnost večino poletij doživljati grožnjansko slikarsko in glasbeno ustvarjanje. »Grožnjan je bil v osemdesetih in devetdesetih letih središče ustvarjalcev iz vse Jugoslavije, mene pa je oče vpeljal v razumevanje umetniškega. Pri zdajšnjem delu spoznavam vedno nove dimenzije v državah Zahodnega Balkana in moje premišljanje o kombinaciji umetniških impulzov je naletelo na pozitiven odziv umetnikov: tako kot nekdaj so lani prišli v Grožnjan ter ustvarjali brez nacionalnih bremen, šlo je zgolj za druženje pozitivnih umetniških energij, brez natančnejših omejitev, brez vnaprej določene teme, edini omejitvi sta bili format in tehnika.

Z Ivanom Perićem, s katerim prijateljujeva v Beogradu, kjer sem zdaj rezident, sva začrtala idejo druženja v Grožnjanu: umetniki so povab­ljeni za deset dni, vsi stroški so pokriti, naredijo lahko eno ali več del, nekateri jih naslikajo celo pet, nekateri pridejo z več nedokončanimi in jih do konca naslikajo tu. Eno delo po svoji presoji pustijo v Grožnjanu, to je zametek bodoče zbirke. Kakovost letošnjih je po prvih presojah še boljša kot lani, pa že lani smo začeli na visoki ravni.«
 

Dvojnost podobe

Slikar Klavdij Tutta je o grožnjanski izkušnji povedal: »Sem slikar Mediterana, to je pokazala tudi lanska retrospektiva na gradu Kromberk, v Grožnjan sem prišel z distance pogledat, kaj se je spremenilo, ne nazadnje je to kraj, ki so ga vrnili v življenje ustvarjalci. Ni bil najboljši občutek, ko sem videl, da so iz mesteca naredili prodajalno bižuterije. To me ne osrečuje, saj te kraje nasploh poznam po izvirnosti, v koprskem zaledju in okolici Buj sem nekdaj risal boškarine, bili so temelj mojih začetnih slik iz osemdesetih let. Zdaj te idile ne vidim več. Bojim se, da množični turizem ne zna prepoznati kulturnih vrednot, hkrati se bojim, da se bo materia prima, ki je v Istri doma, ne neki način uničila. Upam, da se bodo pojavili ljudje, ki bodo znali na neki nov način povezati vse, kar to okolje daje, in na sočen način interpretirali tukajšnjo zgodovino.

Izkušnja s srečanjem, druženjem umetnikov, je pozitivna, rad se srečujem z umetniki, saj veste, slikarsko delo v ateljeju je samotarsko početje, tu pa se pogovarjamo, si izmenjujemo izkušnje. Če me sprašujete, kaj sem ustvarjal zadnje dni, vam lahko povem, da me zadnje čase vznemirja tema, ki je lahko dramatična: slika daje vtis lahkotnosti, nekakšne mediteranske poezije, a če se opazovalec dobro poglobi v moja jadra, v njih najde reciklirane, točkovno izrisane portrete. Govorim o tem, koliko ljudi umre v Mediteranskem morju. Tu je dvojnost podobe, če gledalec ni dovolj senzibilen, tega ne vidi, kdor pa bere sliko pozorno in z občutkom, to ugleda.«


 

Poklon ljubezni

Grafičarka Nina Zelenko: »Veljam za staro Grožnjanko, lani je na srečanju sodeloval moj brat, ki tudi živi v Grožnjanu, letos so povabili mene. Dobila sem zamisel za posebno školjko, sliki sem dala naslov Organizem, školjka pa je že malo zdelana, tu in tam ima kako luknjo, a je polna življenja in še kar nekam leti. Slika združuje moja zanimanja, na primer za astronomijo, za lepote, ki nas obdajajo, narava me od nekdaj navdihuje, tokrat sem vse združila v celoto.«



Čeprav se je udeležil številnih kolonij po svetu in doma, je slikarja, ilustratorja in grafika Rudija Skočirja grožnjansko srečanje presenetilo. »V takem okolju še nisem delal, to je bilo zame nekaj novega. Istrska mentaliteta, način, kako te sprejmejo, njihova hrana in pijača, vse to je enkratno, ampak … kar zadeva moje slikarstvo, je tako, da se težko uklonim vplivom okolja, imam svoje štorije, nosim jih v glavi. Prihodnji mesec bom šel v Pariz, a bom delal enako, kot sem delal tu in kot delam doma, svoje misli enostavno ne morem prekiniti. Jajce na moji sliki je seveda tam kot simbol novega življenja, v preteklosti sem uporabljal jabolko; zdaj snujem cikel Rajski vrtovi, tu so Adam, Eva, ljubezen, lahko bi rekel, da sestavljam poklon ljubezni, ženskam, posebno svoji ženi. Projekt traja že šest, sedem let, in neumno bi ga bilo spreminjati.«