Deset metrov dolg strip

Morda ga nekateri ne poznate dobro, a veliko je tistih, ki ga imajo zelo radi. Med njimi so zlasti otroci, pa naj gre za tiste iz vrtcev ali šolarje. Kdo od mladih knjižnih moljev ne pozna znamenitega lika Petra Nosa pa košarkarja Rante in njegovih prijateljev ali odbitih junakov Živalskih novic in zbirke Pozor, pravljice?

Avtor vseh teh hudomušnih likov in še mnogih drugih je Uroš Hrovat, eden uspešnejših slov­enskih soustvarjalcev in ilustratorjev najrazličnejših otroških slikanic in knjig za mlade ter malo manj mlade po srcu. Piše, riše, predava, poučuje, ustvarja promocijsko gradivo in tako naprej. Pridružil se je maloštevilni ekipi uredništva revije ART9 in se že takoj predstavil z ilustracijo naslovnic in svojim stripom.
 

Z likovno dejavnostjo ste se začeli ukvarjati profesionalno.

V devetdesetih sem začel sodelovati z Založbo Karantanija in najprej ilustriral mladinska dela slovenskih klasikov. Začel sem v realističnem slogu, kasneje pa presedlal na veselejšo, bolj karikirano risbo, ki je všečna otrokom. Za začetek naj omenim le Butalce Frana Milčinskega in Kekca Josipa Vandota, ki so jima sledili še mnogi drugi znani junaki.
 

Vaša prva uspešnica je Košarkar naj bo po literarni predlogi Primoža Suhodolčana?

V letu 1994 se je z uspešnico Košarkar naj bo začelo likovno sodelovanje s Primožem Suhodolčanom, ki traja še danes. Kot ustvarjalni tandem sva se odlično ujela, saj nobena ideja ni bila preveč prismuknjena in noben karakter neizvedljiv. Karkoli, čim bolj hecno in nenavadno, vse je šlo v zgodbo in ob tem sva se strašno zabavala. Skupaj sva ustvarila štiri zbirke: Košarkar, Živalske novice, Pozor, pravljice in slikanice o Petru Nosu.
 

Mnogi samozaposleni umetniki se pritožujejo nad slabimi delovnimi razmerami.

Opravljam delo, ki ga ljubim, in verjetno mi ga zato ne manjka. Prepričan sem, da se prej ali slej vidijo rezultati neštetih ur risanja in pisanja. Vesel sem vsakega priznanja za svoje delo. Knjige z mojimi ilustracijami so osemkrat prejele naslov moja najljubša knjiga in bile petkrat nominirane za nagrado desetnica. Leta 2003 je začel delovati bibliografski sistem Cobiss, iz katerega se vidi, da sem že 18 let med likovnimi ustvarjalci na prvem mestu po izposoji v slovenskih knjižnicah. Poleg tega se lotim marsičesa: ilustriram učbenike, rišem stripe, ustvarjam maskote in like, ki prodajajo otroške sladolede Ljubljanskih mlekarn Lučka, Ježek, Tom ...
 

Najprej ste risali po tujih literarnih predlogah.

Še zdaj rad sodelujem z avtorji, ki jih cenim, a od nekdaj sem želel pisati tudi sam. Od leta 2015 se preizkušam tudi kot pisatelj in postal sem celovit avtor zbirk Grad Prepih in Zuk, neverjetni izumitelj. Zgodba in ilustracija sta združeni v svež paket pod eno streho. Do tega pogovora je izšlo že 13 knjig, na katere sem neznansko ponosen.
 

Kako bi opredelili koncept prve in kako koncept druge serije knjig?

Zuk je branje za otroke med četrtim in osmim letom in je namenjeno čisti zabavi v barvah. Grad Prepih pa je zbirka s črno-belimi ilustracijami, primerna za razredno stopnjo osnovne šole, saj obdeluje pomembne in sodobne teme. Prevladujeta ekologija in potrošništvo, a obdelam tudi medvrstniško nasilje, odvisnost od zaslonov, farmacijo in celo težave z egom. Vsebine so podane s pomočjo čarovnije in tehnologije, ki jih v mnogih neverjetnih prigodah doživljajo zanimivi in impresivni karakterji. Takšni liki so moja posebnost in neskromno menim, da mi gredo odlično od rok.

 

Pogosto sodelujete s šolami in vrtci. Vemo, da vas imajo otroci zelo radi.

Ljubezen je obojestranska. Otroke imam zelo rad in z veseljem delam z njimi. Veste, otroci so iskreni in nepokvarjeni in kaj hitro opazijo, če se pretvarjaš. Šole obiskujem že slabih 20 let, kar je eden lepših delov mojega poklica. Vabijo me na proslave bralne značke, ob kul­turnem prazniku, kot motivacijo za male bralce ali pa izvedem kakšno mini delavnico. S seboj prinesem ves material, potrebujem pa čim večjo površino. Najboljša je gladka bela stena ali zelo stabilni široki panoji. Z leti sem ugotovil, da sta tudi naglavni mikrofon in ozvočenje nujna. Po petminutnem uvodu že rišem Petra Nosa, ki je vedno zvezda prve polovice nastopa. Ker imam roke in oči polno zaposlene, zgodbe bere kakšna učiteljica.
 

Ali otrokom pogosto rišete tudi stripe in jih o njih poučujete?

Stripovski jezik je otrokom zelo blizu in poznam mnoge, ki so se prek stripa naučili brati in pisati. Povsem razumljivo je, da se prilagodim starosti otrok. Če poslušajo otroci s predmetne stopnje, po navadi celo uro posvetim stripu. Obdelam kratko zgodovino in jim narišem stripovsko pasico. Ker je pomembno, da veliko otrok vse dobro vidi, so risbe zelo velike. Listi so visoki en meter, v širino pa jih nalepim tudi deset metrov. Sproti razlagam o stripovski govorici, kako narisati karakter, o oblačkih, zvokih in okvirih. Vse je dovolj preprosto, da si učenci lahko zapomnijo veliko osnovnih stripovskih zvijač. Pri mlajših pa stripovske štose in oblačke sproti vključujem v ilustracije, kar je velik vir smeha in zabave.
 

Kako pa poteka delo v vrtcih?

V vrtcu je moj program preprostejši, glavni junaki so male živali in njihov svet. Otrokom vzgojiteljica bere pravljice, ilus­tracije pa nastajajo sproti. Imam svoj izbor zgodb. Obvezno moram vedno narisati maskote, po kat­erih nosijo razne skupine ime. Zbranost najmlajših ne traja dosti več kot pol ure, če pa je drugače, nastop rad podaljšam. Pravi užitek je delati za otroke in z njimi.
 

Nedavno ste se pridružili uredništvu ART9, ki je prva teoretična revija o deveti umetnosti v slovenskem jeziku in v zgodovini Slovenije sploh.

K reviji me je pritegnilo več stvari in prva je gotovo ljubezen do stripa. Ko pogledaš v arhive, pa se zbudijo tudi čustva do starejših stvaritev, ki so videti tako lepo, ko jih malo obdelaš in združiš v formatu revije.
 

Narisali ste tudi tokratno naslovnico.

Ta motiv je eno mojih ljubših del. Narisan je bil v svinčniku in pobarvan digitalno v procreatu na apple ipadu-pro. Zelo me veseli, da je ilustracija objavljena prav tukaj, saj ji format zelo pristoji. V mladosti sem oboževal nekatere barvne naslovnice revije Stripoteka ali Eks almanaha in se spraševal, kako so naslikane. Takrat sta bila tisk in papir daleč pod nivojem ART9. Upam, da bo izšlo še veliko številk, ker čaka na vrsto še nekaj odličnih del, ki zdaj pozirajo le na instagramu.