Ana Frank in njena zapuščina

Morda bi bila pisateljica, morda novinarka, želela si je postati oboje, a ji je kruta vojna vihra prekrižala načrte. Leta 1944 je umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, a zaradi dnevnika, ki ga je pisala skrita na podstrešju hiše v Amsterdamu, zaslovela po vsem svetu. Ana Frank bi v sredo, 12. junija, praznovala 90. rojstni dan.

»Zapomni si vso lepoto, ki te obkroža, in bodi srečen!« je Ana pisala Kitty, kakor je poimenovala svoj dnevnik, ki je v desetletjih po vojni postal eno najbolj krutih pričevanj o časih vojne vihre. Izdal ga je njen oče Otto Frank, edini preživeli član družine. Trinajstletna Ana je pisala o življenju, dobroti, ljubezni; najbolj pretresljivo je to, da je pozitivni in optimistični duh ni zapustil niti v najbolj težkih trenutkih.

Dnevnik je bil do danes preveden v več kot 70 jezikov in prodan v milijonskih nakladah in velja za eno najbolj znanih del, čeprav ga je pisala najstnica, ki pa je med vrsticami kazala silno zrelost. »Res je čudno, da nisem opustila vseh svojih idealov, ker so tako nemogoči in absurdni. Vendar nad njimi ne bom obupala, saj kljub vsemu verjamem, da so ljudje dobri,« je mogoče brati v dnevniku, ki danes velja za najpomembnejši del Anine zapuščine. A ne edini.



Sredi Amsterdama stoji hiša, stisnjena med druge. Pred njo se vijejo dolge vrste ljudi z vsega sveta, ki si želijo na lastni koži doživeti občutek utesnjenosti, ki je pogosto preveval tudi najstnico Ano Frank. Nič drugega si ni želela kot pogledati skozi okno, pa je bil strah, da jo bo kdo videl in odkril njihovo skrivališče, prevelik. 1,2 milijona turistov, ki danes obiščejo Hišo Ane Frank, tu dobi natančen vpogled v vsakdan bežečih pred gestapom.

»90 odstotkov obiskovalcev je tujcev, ostalo so Nizozemci. Polovica obiskovalcev je mlajša od 30 let. Veliko je predvsem domačih šolarjev, tudi nekateri tuji izobraževalni zavodi imajo v programu obisk našega muzeja,« je pred bližajočo se obletnico rojstva slavne najstnice za Delo povedala Annemarie Bekker iz Hiše Ane Frank. Muzej je namenjen prav mlajšim obiskovalcem, da bi jim približali grozote druge svetovne vojne, kar je v teh časih, ko vedno močneje plamtijo različne nestrpnosti, še toliko bolj pomembno.

Praznina kot simbol za tiste, ki so se skrivali v hiši

Lepota oziroma privlačnost hiše je v njeni avtentičnosti. Ko se človek vzpenja po ozkih, strmih stopnicah, ko prebira navodila, da se po 18. uri ne sme več splakovati stranišča in umivati rok, da ne bi sosedi zaslišali hrupa in postali sumničavi, šele v popolnosti dojame tragiko vsakdana, ki ga je morala preživljati takrat petnajstletna Ana.

»Razstavni prostori so namenoma bolj prazni, nismo jih želeli povsem napolniti s fotografijami in predmeti. Ko se obiskovalec tako premika po prostorih, zares občuti in dojame praznino. Ta je tako nekakšen simbol za ljudi, ki so se skrivali tu,« je dejal izvršni direktor Hiše Ane Frank Ronald Leopold.

Edini obstoječi filmski posnetek Ane Frank, posnet 22. julija 1941.

​

Dolgo časa so razmišljali, ali naj ponudbo »obogatijo« z avdiovodniki. Ali to sploh spada v muzej s takšno sporočilno vrednostjo, so se spraševali, a se je v praksi izkazala kot dobra rešitev. Anina zgodba, ki človeka pelje po »njeni« hiši, je pretresljiva, poučna, nepozabna. Človek kljub gneči dobi občutek, da je tam popolnoma sam – občutek, ki ga je nedvomno pogosto imela tudi deklica sama.



V hiši so razstavljeni tudi originalni deli dnevnika. »Našim obiskovalcem želimo prikazati originalne knjige, ki jih je brala Ana, pa tudi fotografije, ki jih je imela obešene na stenah. Dele njenega dnevnika moramo seveda zaščititi, da bodo še dolgo na ogled, zato smo muzej s pomočjo strokovnjakov iz tujine prenovili in vzpostavili razmere, v katerih so avtentični zgodovinski predmeti povsem varni,« je pojasnila Bekkerjeva.

Upravljavci muzeja skušajo z izobraževalnimi programi, ki temeljijo na resnični življenjski zgodbi židovske deklice, dvigniti raven ozaveščenosti pred pretečo nevarnostjo antisemitizma, rasizma in diskriminacije. Hiša je bila pred kratkim obnovljena, še bolj poskušajo obiskovalcem približati ozadje vzpona nacizma, vzroke za to, pomembna so tudi pričevanja ljudi, ki so skrivajočim se pomagali z dostavljanjem hrane in drugih življenjskih potrebščin. Vsak je uzrl Ano in jo videl na lasten način.

Dekličina usoda je žal poučen primer, kako (vedno bolj) pomembne so svoboda, človekove pravice in demokracija. In mladina, za katero pogosto menimo, da ne zmore brez telefona in slušalk, to čuti. Ob našem obisku ni bilo slišati nobenega vpitja, smeha, neprimernih opazk. Le tihi in počasni koraki ter misel, kako je najstnica v takšnih stisnjenih, ozkih prostorih lahko preživela dve leti in ob tem obdržala zdravo pamet.