Vinci je svojo šifro skril v Piranu

Predvideni predračun je 800 tisoč do 850 tisoč evrov. Producent filma je Zoran Dževardanović iz Blade produkcije.

Financiran iz sredstev Slovenskega filmskega centra, koproducent je RTV Slovenija, tehnična pomoč Filmski studio Viba Film.

Zgodba se dogaja v Piranu, kjer se srečajo trije najstniki. Eden od njih po pomoti prejme SMS-sporočilo ...

Vinci Vogue Anžlovar: Sem malo revolucionarja

Bi rekli, da imajo vaši sicer precej različni filmi kakšno skupno rdečo nit?

Vsi govorijo o ljubezni in prijateljstvu. Tudi v tem, ki ga snemamo, se zgodi prva ljubezen, prijateljstvo, otroci rešujejo uganko analogno, z manj telefoni kot po navadi. Za srečanje se zmenijo ob uri, ker nimajo telefona. Veliko je zgodovinskih in poučnih dejstev. Ker ne visijo na telefonih, imajo več časa zase, za medsebojne odnose.

Film bo torej poskušal spodbuditi star, kakovostnejši način življenja.

To je bil eden od vzgibov, zakaj me je roman tako pritegnil.

Kaj pa jug? Ima tudi v tem filmu kak pomen?

V veliko mojih filmih gre kdo nekam na jug. Tudi Vampir z Gorjancev iz Ljubljane na Dolenjsko. Jug ni končna destinacija, ampak prispodoba neke svobode, želje, da spremeniš okolje in samega sebe.

Je tudi v tem scenariju kaj avtobiografskega?

Če malo pomislim, je tudi kaj takega, posamezni izrečeni stavki in misli. Sicer pa sem hodil z dedkom in babico vsako poletje sem na počitnice.

Nastaja mladinski film ali kriminalka?

To je mladinski film, vendar bolj avanturističen kot kriminalka, malo se zaljubijo, malo je ljubosumja, vsega, kar paše v mladinski film. Sicer pa ni film ceste, kot je večina mojih prejšnjih.

Se zaradi otrok zdaj raje kot dedkom in babicam tokrat posvečate vnukom?

Tudi. Filmska kultura je med mladimi slabo razvita. Otroci sicer gledajo TV in hodijo v kino, ampak zdi se mi, da manjka vsebin, namenjenih otrokom. Ker je tudi moj sin požiral zgodbo, se mi je zdelo, da je lahko sporočilo mladim. Sicer imamo nekaj slovenskih mladinskih filmov tudi v zadnjem času (Košarkar naj bo, Gremo mi po svoje, Gajin svet ...), ki so med najbolj gledanimi slovenskimi filmi.

Verjetno bo za mlade tudi poučen film.

Tudi sam iz knjige izvedel več zgodovinskih stvari o Piranu, ki jih prej nisem vedel. Na primer: o izvoru imena, da je bil na Punti vedno svetilnik, da so imeli pranger, zakaj so zidali vrata in še cel kup stvari.

Kaj pravite na to, da v slovenskem Hollywoodu (Piranu) ni več studia Vibe filma?

Zdaj bi nam zagotovo prišel prav. Odkar je prišel Netflix z denarjem, vsi samo še grabijo. Na srečo nam je šla piranska občina zelo na roko, drugače ne bi zmogli. Pomaga nam pri zapori prometa, z dovoljenji za snemanje, logistično pomočjo ... Za nekaj, kar Netflix plačuje, imamo ugodnosti od občine. Največji strošek so prenočitve. Zdaj ni več milosti v turizmu, ne moremo se izgovarjati, da snemamo mladinski slovenski film.

Ko sva se pred 32 leti pogovarjala na snemanju filma Babica gre jug, ste še kot študent AGRFT potožili, da so slovenski filmi podaljšana roka literature. Še zmeraj mislite tako?

Ko gremo na vaje, rečemo, da bomo tekst počlovečili. Lektorji se temu sicer upirajo, slovenski puristi tudi. Pogovornemu jeziku in slengu se ne moreš izogniti. Če bi delal otroški film v pravilni slovenščini, bi bil zelo umeten. Zato imamo kar veliko pogovornega jezika in novoreka, kot denimo: »ne me disat!«

Spreminjate jezik v pogovornega že med pisanjem scenarija?

Veliko spremenimo na vajah. Na vajah smo počlovečili tekst. V bistvu so igralci soavtorji interpretacije. Slovenski film se je kar osvobodil nekdanjega hermetizma in zelo napredoval v letih, odkar sem snemal Babico. Prasica, slabšalni izraz za žensko, režiserke Tijane Zijanić, je fenomenalen film. V njem sem videl svojo mladost. Pa Inventura Darka Sinka in Jezdeca Dominika Menceja sta tudi perfektna. Timon Šturbej, ki igra tudi v Pokru, je perfekten.

Kaj pa mladi igralci?

Zakonodaja pravi, da lahko otroci do 15. leta delajo samo po štiri ure na dan. Zato smo vzeli najstnike, ki so že čez to mejo.

Kako vidite zdaj svojo prehojeno filmsko pot?

Načeloma sem malo revolucionarja. Naredil sem prvi japonski film – Babica gre na jug – zanj sem namreč dobil denar na japonskem razpisu. Skupaj z Američani sem posnel Oko za oko, ki je prva slovensko-hollywoodska produkcija, Poker je prvi digitalno posneti celovečerni igrani film v Sloveniji ... Kar nekaj neumnosti sem ušpičil v življenju.