Pogled na Žičko kartuzijo, spomenik državnega pomena, je zdaj drugačen. Ruševine velike redovne cerkve sv. Janeza Krstnika imajo streho, ob prihodu obiskovalec še ne opazi, da je streha le na eni strani. Na notranji strani je pomični del, ki omogoča, da se streha zapre, s čimer so zaščitili ruševine in hkrati dali cerkvi možnost življenja tudi v dežju. Po številnih polemikah o obnovi, javnost je vznemirjala prav pomična streha, so obnovljeno cerkev sinoči slovesno odprli. Streha je bila zaradi dežja zaprta, njena nevpadljivost pa še poudari mojstrstvo kamnoseških mojstrovin izpred več stoletij.

Žička kartuzija je bila v 12. stoletju in je tudi danes tih kraj. Prostor za kontemplacijo ali umik od ponorelega sveta. Dostikrat pa se ne zavedamo, kako zelo pomembna je bila v svoji zgodovini. Bila je prva kartuzija zunaj matičnih dežel kartuzijanskih redov Francije in Italije, prva v srednji Evropi. Še posebej pomembna je bila ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja, ko je bila 19 let glavna kartuzija kartuzijanskega reda rimske obedience, je dejal dolgoletni vodja sektorja za nepremično kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček. »Prior je bil v tem času Stefano Maconi. Bil je tajnik Katarine Sienske in ve se, da sta v tistem času s svojo dejavnostjo in osebnostjo krojila ali vsaj vplivala na usodo tako posvetne kot cerkvene politike, zgodovine tistega časa.« Kako pomembna je bila kartuzija, priča tudi dejstvo, da je imela knjižnico, ki je štela več kot 2000 rokopisov in je bila manjša le od vatikanske.

Čeprav navzven izgleda, da je streha le na eni strani, je spodaj pomični del, ki cerkvi nudi celostno zaščito. FOTO: ZVKDS

Tu so bivali tudi drugi znani redovniki, je še povedal Gaberšček. »Vsekakor je treba omeniti Filipa Žičkega, utemeljitelja novega, sodobnega nemškega jezika, ki je s svojo prepesnitvijo legende o Marijinem življenju z 11.000 verzi iz latinščine v nemščino postavil temelje modernemu nemškemu jeziku. Omeniti moramo še priorja Odona, ki je poleg kartuzije v Jurkloštru deloval tudi tukaj in je v svetu poznan, zlasti v cerkveni zgodovini, kot velik reformator in utemeljitelj kartuzijanskega reda. Glede na vse te stvari in mnoge, ki jih bomo še odkrivali, si ta spomenik zasluži mesto med prvimi v naši državi, da postane spomenik evropskega pomena zaradi svoje veličine, zgodovine, umetnostnozgodovinskega pomena, tudi zaradi novih pristopov pri prezentaciji in ohranjanju kulturnih spomenikov.«

Doživetje arhitekture

A novi pristopi so burili duhove. Po več letih propadanja, čeprav so se konservatorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) od 50. let 20. stoletja trudili ohraniti kar največ, je žarek upanja posvetil konec leta 2019, ko je država za obnovo cerkve sv. Janeza Krstnika namenila dva milijona evrov. Pogodbo o obnovi, ki je določala, da je treba cerkev pokriti s streho, je z ministrstvom za kulturo podpisala občina Slovenske Konjice, ki je lastnica objekta, upravlja pa ga Splošna knjižnica Slovenske Konjice.

Del strehe ostaja trajno postavljen in ta del se vidi, ko se pridemo v Žičko kartuzijo. Na drugi strani strehe ni, je pa pod njo pomična streha, ki jo spustijo ob padavinah. FOTO: Matej Nareks

Tako so najprej poskrbeli za gradbeno sanacijo in stabilizacijo zidov cerkve, nato pa postavili fiksni in pomični del strehe, razgledno točko s hodnikom in stopniščem. Celotna naložba je vredna skoraj tri milijone evrov, še dodatnega pol milijona so dobili lani. Letos so sanirali romanske in gotske kamnite elemente, ostanke obokov v cerkveni ladji in Otokarjevi kapeli, delno obnovili arheološke prezentacije ostalin malega križnega hodnika ter položili tlake. ZVKDS že pripravlja konservatorski načrt za nadaljnjo obnovo Žičke kartuzije.

Stroka se je o strehi in o tem, kakšna naj bo, če sploh, prepirala več let. Med samo obnovo so bili celo pozivi, naj se obnova, kakršna je, takoj ustavi. Zdaj ima cerkev streho, a je hkrati nima. Je starodavna in hkrati sodobna, je dejal arhitekt Rok Žnidaršič. Ob odprtju je spomnil, da so kulturna vrednost Žičke kartuzije pravzaprav razvaline, ki so hkrati najbolj pristen kontekst tega spomenika. Ali kot je zapisala profesorica Maruša Zorec: »Žička kartuzija se z izpovednostjo ruševin obiskovalca izjemno dotakne, priča namreč o času, ki je minil in se ne vrne več. Ruševine govorijo o tišini in samoti, ki je bila tukaj že v času kartuzijanov, danes pa je le še močnejša in bolj tiha. Zbujajo nam radovednost, da bi spoznali zgodbo, ki se je tukaj odvijala, in puščajo, prav zaradi svoje nedokončanosti, naši fantaziji prosto pot.«

Pogled v notranjost cerkve po obnovi. FOTO: Matej Nareks

K temu je Žnidaršič dodal, da ima razvalina prav zaradi sodobne prenove, »ko je njen strop lahko tudi nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imela kdaj prej. Naša želja je bila, da se kljub velikemu in zahtevnemu posegu novo umakne v ozadje, da bi originalni kamniti zidovi in kamnoseške mojstrovine še vedno ostali v ospredju in pričali o svoji tisočletni prisotnosti.«

Nadaljevanje

Odgovorni konservator Matija Plevnik iz celjske enote ZVKDS je spomnil na besede Janeza iz Salisburyja, škofa, filozofa, intelektualnega velikana iz 12. stoletja, ki je dejal, da smo sodobniki palčki na ramenih velikanov. »Kljub mogočnosti dojemam streho kot palčka, ki s kopreno pokriva ramena velikana. Vse sodobne arhitekturne intervencije pa v duhu spokojne spoštljivosti varujejo, pojasnjujejo, osvetljujejo in tudi sprožajo vprašanja. Cerkev je bila v svoji primarni funkciji stičišče bratov laikov in kornih menihov. Kot taka mora svoje poslanstvo nadaljevati. Predstavljati mora stičišče laične javnosti, konservatorstva in njegovih matičnih ved.«

Na tem delu stranice strehe ni, je pa spodaj pomična streha, ki jo spustijo ob padavinah. Uredili so tudi razgledno ploščad, od koder obiskovalci z vrha pogledajo na Žičko kartuzijo. Njeno delovanje je z dekretom ukinil cesar Jožef II. leta 1782. FOTO: Matej Nareks

Podobno je dejal Gaberšček, ki je spomnil, da so pri tej obnovi sodelovali ljudje različnih nazorov, prepričanj, usod in stopili skupaj za skupno dobro. »Želel bi si, da bi ta vzorec prišel v vse naše lokalne skupnosti, zlasti pa v naš parlament in evropsko skupnost. Mislim, da je to sporočilo obnovljene cerkve v kartuziji.«

V Slovenskih Konjicah so z obnovo zelo zadovoljni. Poroke bodo zdaj lahko v vsakem vremenu v cerkvi, prav tako načrtujejo manjše, komorne dogodke. Posebni bodo tudi ogledi Žičke kartuzije, saj bodo na streho vodili manjše skupine, dvanajst obiskovalcev in vodnika, je dejala vodja TIC Tjaša Kangler: »Po principu dvanajstih menihov, ki so tu živeli s priorjem. Lahko se bodo povzpeli na streho, in ko si bodo ogledali Žičko kartuzijo od zgoraj, dobili prostorski občutek malega in velikega križnega hodnika.« Prvo skupino bodo na ogled popeljali že jutri. Po več stoletjih se je spet oglasil tudi zvon, je še povedala Kanglerjeva: »Ko bodo obiskovalci vstopali na streho, bodo lahko pozvonili, enako kot menihi, ko so prihajali na obred, k maši, in so pozvonili, da so se prešteli, ali so vsi v cerkvi.«

Tudi po obnovi cerkev ohranja vzdušje ruševine, kot je zapisana v kolektivni spomin zadnjih dveh stoletij. Foto Matej Nareks