V nadaljevanju preberite:

Dve aktualni polemiki sta spet razkrili, da dediščina ostaja specifični slovenski kamen spotike. Država je morda stara samo trideset let, starost naše družbe in njenega okolja pa se meri v stoletjih ter je v nanosih zgodovine oblikovala enega slikovitejših in kakovostnejših sedimentov naravne in kulturne dediščine. V številnih pogledih pa je bilo ravno neodvisnih trideset let najbolj črno obdobje za upravljanje dediščine.

Namesto njenega varovanja in ohranjanja sta namreč nezainteresiranost države in nereguliran zasebni pohlep opravila svoje. Pasivnost države in izsiljevanje zasebnega interesa sta Scila in Karibda vsakršnega varovanja dediščine, ker oba predstavljata dva, po hitrosti različna, vendar na koncu enako destruktivna procesa. Škoda, ker ni nobenega razloga, da ne bi tako kot marsikje po Evropi prav kombinacija odgovornega javnega upravljanja in zasebnih vlagateljev postala motor revitalizacije dediščinskih usedlin.