Lovimo zadnji vlak

Zgodba je dolga, reforma evropske avtorskopravne zakonodaje se je pripravljala leta, direktivo o avtorski in sorodnih pravicah na digitalnem skupnem trgu so sprejeli leta 2019, v dveh letih bi jo morale implementirati vse države članice. Slovenija ni edina, ki zamuja. Zadeva je zdaj v medresorski obravnavi, v zadnjem trenutku se organizacije avdiovizualnega sektorja borijo za primerljivo obravnavo z drugimi upravičenci.

Predlog v škodo medijskih založnikov

Prenova evropske avtorskopravne zakonodaje v Sloveniji zamuja, zaradi zagroženih kazni so na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo predlagali parlamentarno obravnavo po nujnem ali skrajšanem postopku, predlog so objavili februarja in sprva predvideli le tridnevni rok za pripombe strokovne javnosti, po protestu so ga minimalno podaljšali, zadeva pa se še kar melje in melje.

Slediti namenu direktive

Rok za prenos dveh direktiv – direktive 2019/789 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in direktive 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu – je potekel junija lani. Zagrožene dnevne denarne kazni in plačilo pavšalnega zneska, kar je sodišče EU že naložilo zamudnicam, bi obremenili državni proračun, hitenje so nekateri poznavalci področja pripisali še interesom kolektivnih organizacij.

Režiserka in scenaristka Urša Menart je bila jasna: »Slovenski scenaristi in režiserji se v družbi evropskih kolegov velikokrat počutimo kot luzerji. Slovenija mora zato pri implementaciji slediti namenu direktive in zaščititi najšibkejši člen v ustvarjalni verigi – soavtorje in igralce. Država mora najti najustreznejši način, da jih zaščiti, in vsaj v Sloveniji je to prav gotovo kolektivno upravljanje naših pravic.«

V neenakem položaju

Matevž Luzar, predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk, je za Delo povedal: »V Sloveniji imamo generacijsko priložnost, da se anomalije v zvezi s pravicami avdiovizualnih ustvarjalcev odpravijo in se hkrati posodobi pomanjkljiv zakon iz leta 1995. Treba se je zavedati, da smo slovenski avdiovizualni avtorji glede avtorske in sorodnih pravic od uveljavitve tega zakona v čedalje bolj neenakem položaju v primerjavi z avtorji na glasbenem in literarnem področju. Direktiva je nastala z namenom, da bi se evropske AV-avtorje zaščitilo tako, da bi bile naše pravice neodpovedljive in neodtuljive in da bi s tem obdržali pravico do sorazmernega nadomestila. Svoja prizadevanja in upe polagamo v to izjemno priložnost, da bo slovenska država pravilno implementirala zakonodajo, saj bo s tem zaščitila slovenske avtorje, ki si želimo ustvarjati v zdravem, pravičnem in spodbudnem okolju.«

Združenja znotraj Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev se zavzemajo za to, da bi bili vsi upravičenci znotraj avdiovizualnega sektorja, torej avtorji, producenti in izvajalci, pravično obravnavani, zlasti pa primerljivo z upravičenci na drugih področjih, na primer z glasbeniki in pisatelji. V brošuri, ki so jo izdali (Avdiovizualni avtorji in kolektivno upravljanje njihovih pravic v Evropi), navajajo precej podatkov o trenutnem stanju področja in perspektivah, o nujnosti ustrezne regulacije področja pa najbolj govori podatek, da zdaj glasbeniki kar 34 pravic uveljavljajo kolektivno, avtorji na AV-področju pa samo štiri. Za ureditev razmer ustvarjalcev avtorjev na avdiovizualnem področju pričakujejo, da bo implementacija vsebovala štiri temelje dobre zakonodaje: uveljavitev pravice do nadomestila (ki je v primerjavi z glasbeniki in pisatelji zanje izjemno omejena), pravica mora biti neodtujljiva in neodpovedljiva, nadomestila naj plača končni uporabnik AV-del, pravice naj bodo kolektivno uveljavljane.

V brošuri so navedli, da Evropa sicer na področju zbiranja nadomestil vodi, toda v primerjavi z glasbeno industrijo čaka avdiovizualno še dolga pot: 94 odstotkov honorarjev za avdiovizualni repertoar je bilo po podatkih mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev Cisac leta 2020 zbranih v Evropi, za avdiovizualne avtorje (brez glasbe) so leta 2020 članice SAA, združenja avdiovizualnih avtorjev, zbrale 703,6 milijona evrov. SAA je krovna organizacija evropskih kolektivnih organizacij, ki zastopajo avdiovizualne avtorje. Ima 33 članic v 25 državah, ki upravljajo pravice za več kot 160.000 evropskih filmskih, televizijskih in multimedijskih scenaristov ter režiserjev.

Režiser Klemen Dvornik je k pomenu pravične ureditve področja dodal: »Lovimo zadnji vlak, da se vkrcamo na kompozicijo držav, ki razumejo in spoštujejo ustvarjalnost ter s primerno zakonodajo ustrezno ščitijo ustvarjalce. Zagotoviti moramo najboljše možne pogoje, da kot družba omogočimo razcvet avdiovizualne produkcije, ki je izjemno pomemben kulturni in gospodarski dejavnik.«