V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s predsednico Slovenskega društva Hospic Renato Jakob Roban pred prvim novembrom pogovarjala o tem, da žalovanje traja vse življenje, da je poslovitev od pokojnika zelo pomembna in da smo postali družba, ki se o smrti ne zna pogovarjati. Povedala je, da nas smrt pušča brez besed in nas obrača navznoter. 

Nekoč, ponekod na podeželju je tako še danes, je bil običaj, da je pokojnik v krsti nekaj dni ležal na domačem naslovu. Prihajali so sosedje, bližnji, sorodniki, se od njega poslovili in mnogi okrog njega molili. Danes pa stika s truplom pokojnika pravzaprav nimamo več. Velikokrat se zgodi, pripoveduje sogovornica, da človek umre v bolnišnici, zaradi bolezni ali nesreče, naslednji stik s pokojnikom pa je žara. »Kaj vse vmes manjka? Poslovitev je nekaj drugega kot obred slovesa. Vsak dan se poslavljamo, ko gremo v službo, z obiska pri prijateljih, kako je mogoče, da se ne bi poslovili od ljubljene osebe, ki je bila velik del našega življenja?«

Tudi zato v Hospicu vztrajajo in podpirajo poslovitev od pokojnika in njegovega telesa. Po njihovih izkušnjah so ljudje, ki so se poslovili, za to neizmerno hvaležni. Njihov proces žalovanja je drugačen, lažji. Nekateri sicer menijo, da je bolje, da ne vidiš pokojnikovega telesa, obraza, da ti ne ostanejo v spominu te zadnje podobe, ko si človek fizično morda sploh ni več podoben. »Ampak potem jim nekaj manjka. Spomnim se gospoda, ki je bil na urgenci, poškodovan, žena pa je umrla. Hčeri sem rekla, naj očeta spodbudi, da se bo poslovil od žene. Po poslovitvi je dejal, da se je z njo vse pogovoril, da mu je odpadlo vse breme, da bo odslej njegovo življenje popolnoma drugačno.« Veliko ljudi pove, kako je ob odhajanju njihovemu bližnjemu z obraza padla teža, kako se je obraz sprostil. In tudi to je po njenem lahko lep spomin na pokojnika.