Za gledališče so oboroženi konflikti izziv

V okviru evropskega projekta Moj dom. Begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah Maska Ljubljana v Kinu Šiška prireja dvodnevno mednarodno konferenco na temo vojne in gledališča. Z njo se po eni strani ozira v preteklost, s časovno-prostorskim fokusom na balkanske vojne in njihove posledice po razpadu Jugoslavije, po drugi pa premišljuje stanje danes – in širše. Uvod v konferenco je bila včerajšnja premiera predstave Šivi Damirja Avdića; na sporedu še danes, v soboto in nedeljo v Stari mestni elektrarni.

»Cilj je povedati zgodbe, ki so se zgodile. Meni, njemu, njej, tebi, onemu, njim, o njih, nam. Dejstvo, da se je nekdanja skupna država krvavo razklala po šivih, je povzročilo na tisoče novih šivov, ki jih – zavedno ali nezavedno – nosimo vsi. Šivi so okvir za tukaj in zdaj. Šivi so nikoli do konca zaceljene zgodbe,« je Damir Avdić povedal za Sobotno prilogo. Meni, da je skrivnost življenja v šivih, ne v tem, da nimaš brazgotin, kajti »iz dobrih šivov vzcveti dobro življenje. Nekaterim se šivi zacelijo, drugim se ne.«

Vojna je ultimativni rez v dinamiko bivanja

Umetniki so se od nekdaj odzivali na konflikte, na vojne, in ob tem zavzemali stališča – iz tega se je tudi rodilo gledališče, je pred meseci za radio France Inter dejal pisatelj, igralec, režiser in direktor narodnega gledališča La Colline v Parizu Wajdi Mouawad, kot Avdić prišlek – iz rodnega Libanona ga je pregnala državljanska vojna in tudi v svojih delih mdr. obravnava vojno in (družinsko) travmo.

Tako ni nenavadno, da se vojni posveča tudi najstarejša ohranjena igra Peržani, ki jo je napisal Ajshil in govori o porazu teh proti Grkom. »Vprašanje, ki se postavlja in me preganja, pa je: kako naj umetnik, ki piše iz sebe in opažanj o svetu in je predvsem najprej človek, piše, če so na oblasti morilci, potem pa so tu še sostorilci,« je razmišljal.

Spektakelska narava vojne

Da sta vojna in gledališče bolj povezana, kot se mogoče zdi na prvi pogled, se strinja tudi Gregor Moder, ki je programsko zasnoval konferenco Vojna in gledališče skupaj z Blažem Kavškom in je pri Maski Ljubljana vodja projekta Moj dom: »Pravzaprav vsaka vojna vključuje elemente razkazovanja in skrivanja moči, zaradi zastraševanja nasprotnika ali prikrivanja bližajoče se ofenzive. Vojaški spopad ima svoje prizorišče in igralce, pa tudi vsaj grob scenarij – podobno kot gledališka predstava.

Eksplozija v Gazi 11. septembra 2024, vidna iz Izraela FOTO: Amir Cohen/Reuters

V zadnjih desetletjih je vojaške spopade in premike mogoče spremljati tudi v živo prek televizorjev in telefonov, kar samo še poudarja spektakelsko naravo vojne. Po drugi strani pa je vojna za gledališče zelo zanimiv izziv, ker se postavi temeljno vprašanje, kako uprizoriti travmatični dogodek. Zdi se, da ni mogoče povsem jasno razločiti med travmo in njeno uprizoritvijo, kar da gledališču posebno moč pri soočenju z njo.«

Konferenco, na kateri bodo s prispevki poleg njega nastopili še Damir Arsenijević (Od žrtve do preživelega: Vrednost preživetja v umetniških praksah v Bosni in Hercegovini), Zala Dobovšek (Pregnansko telo v gledališču), Blaž Kavšek (Vojna v Bosni in Hercegovini, genocid in »model holokavsta«: Zagate mistifikacije), Katja Kobolt (Mali princ kljubuje molku. Literarna delovalnost po migraciji: Ismet Bekrić, Šimo Ešić, Valerija Skrinjar Tvrz), Djordje Popović (Postjugoslovanski avtor v hiši biti), Oksana Timofejeva (Bojišče in gledališče) in Lana Zdravković (Uprizarjanje izkušenj povojnega izključevanja), so sicer zasnovali že pred rusko invazijo na Ukrajino in vojno v Gazi, zato ima podnaslov Pogled v preteklost.

Filozof Gregor Moder je skupaj z Blažem Kavškom zasnoval program mednarodne konference o vojni in gledališču. FOTO: Voranc Vogel

 »Posveča se izkušnjam vojne, preživetja in migracij v kontekstu jugoslovanskih vojn v 90. letih prejšnjega stoletja, kakor so posredovane v umetnosti, še zlasti v literaturi in gledališču. Teza je, da umetnost ni samo odsev teh izkušenj, temveč da jih s tem, ko take izkušnje ubesedi in uprizori, tudi že predela in ustvari naš odnos do njih. Umetnost lahko lajša poškodbe, še pomembnejša naloga pa je, da jih sploh naredi izrekljive,« je pojasnil Gregor Moder, ki se je v svojem prispevku Vojna in reprezentacija: O Balkanski trilogiji Dušana Jovanovića lotil treh dram iz leta 1997.

»Napisane in uprizorjene so bile sočasno z dogodki z začetka devetdesetih, na katere se navezujejo – obleganje Sarajeva, preživetje v vlogi begunca, življenje v eksilu. Nastale so v času, ko se je želela Slovenija politično, ekonomsko, pa tudi kulturno in umetniško povezovati z zahodno Evropo in širšim svetom. Vojna v neposredni soseščini je bila moteča. Jovanović je bil izjema, saj je vojno postavil na veliki oder ljubljanske Drame. Njegovo gesto razumem takole: lahko se distanciraš od nje, ampak vojna sama ne trpi distance,« je še poudaril Moder.