V nadaljevanju preberite: 

Kot poudarja Zala Dobovšek, dokumentarne uprizoritvene forme lahko razumemo kot politično obliko umetnosti, »ne le zaradi morebitnih političnih vsebin, temveč zaradi političnosti, ki je v 'spreobračanju' ustaljenih ali samoumevnih narativov, ki krojijo naš pogled na svet, zgodovino, človeštvo in navsezadnje na nas same. Dokumentarno gledališče skozi svoje taktike posreduje kritiko oziroma ponuja alternativo, kako se upreti in kritično pristopati do dominantnih kulturnih struktur, ki konstruirajo, cirkulirajo in vzpostavljajo hierarhijo kolektivnega in intimnega spomina.«

O dokumentarizmu v gledališču smo poleg Zale Dobovšek spregovorili še z režiserjema Žigo Divjakom in Tinom Grabnarjem.