Prostori srečanj in pesmi, polne zgodb

V okviru programskih platform Drama Laboratorij in Čakajoč Supermana bosta v SNG Drama Ljub­ljana v četrtek in petek dve premieri. Performans Polenta bo gledalce popeljal na »performativni sprehod« izpred službenega vhoda v Dramo v blagovnico Maxi, avtorski projekt Žene v testu po motivih starih ljudskih pesmi pa bo na ogled v Mali Drami.

Kot »prostor razmisleka o inovaciji, raziskovanju in mnogovrstnosti sodobnega gledališča«, ki med drugim spodbuja projekte članov igralskega ansambla Drame in ustvarjalcev, katerih poklicna pot se šele začenja, Drama Laboratorij tokrat predstavlja projekt, ki je nastal na pobudo igralke Eve Jesenovec. Polento, ki je po besedah Jerneja Potočana, člana ustvarjalske ekipe, »individualna izkušnja za gledalce, saj postanejo ključni del predstave«, je navdihnil roman romunske avtorice Aglaje Veteranyi Zakaj se otrok v polenti kuha (Modrijan, 2017; prevedla Kristina Jurkovič), avtobiografska pripoved o odraščanju v cirkusu in razkroju družine. V ospredju je pripovedovalkin odnos z mamo. Ta s točko visenja na laseh vedno znova tvega smrt, s tem pa hčerki, ki si najbolj od vsega želi postati igralka, povzroča hude travme.

Uprizoritev temelji na notran­jem monologu igralke (Eva Jesenovec) in je zasnovana kot intim­no doživetje za gledalca. Ta se po trgovini, ki postane neke vrste labirint, sprehaja s slušalkami, hkrati pa gleda prizor, ki se odvija pred njim. Tako se pred njim sestavlja zgodba. Zamisel o izvedbi uprizoritve v trgovini izvira iz časa popolnega zaprtja javnega življenja, ko so bile trgovine z živili eden redkih prostorov srečanj. Ker tja tudi sicer redno zahajamo, se je ustvarjalcem (Eva Jesenovec, Mojca Madon, Jernej Potočan) zdelo zanimivo gledališče ponesti tja in »nasilno vdreti med naključne kupce«, s čimer želi Polenta, »hepening v trgovini – prostoru, ki obljublja, kaj vse bi lahko bilo, če se za to odločimo«, predreti samoumevnost prostora trgovine.

Performans Polenta temelji na notranjem monologu igralke (Eva Jesenovec) in je zasnovan kot intimno doživetje za gledalca. FOTO: Peter Uhan

Nosilke ljudskega izročila

Samoumevno nam je povsem vsakdanje, tako zelo, da se nam zdi običajen, stalen del naših živ­ljenj. Morda tako jemljemo tudi izročilo, zgodovino, ki jima prav zato ne namenjamo veliko pozornosti ali se ne poglabljamo vanju. Režiserko Živo Bizovičar so zato toliko bolj pritegnila odkritja, do katerih jo je pripeljalo raziskovanje del Daneta Zajca in Rudija Šeliga. »Njuna besedila so me zelo navdahnila in zanimalo me je, od kod izhaja ta bogati svet, o katerem sta pisala. Našla sem zakladnico raznih starih, izjemno inovativnih ljudskih običajev in pesmi z zelo močno sporočilno in estetsko vrednostjo. Čudilo me je, da ničesar od tega ne poznam, čeprav gre za moje, slovensko izročilo,« je pojasnila.

To v predstavi spoznavamo prav ob pesmih, zlasti takšnih, ki so manj poznane; tudi v sodobni preobleki. »Kakšno življenje so živeli naši predniki, kakšne zgodbe so si prepevali ob delu, kaj je bilo zanje tabu, kaj jim je bilo pomembno, kaj zabavno, kaj žalostno? Kaj pa naše prednice? Kakšno je bilo življenje ženske v tradicionalni družbi, ki jo spoznavamo iz ljudskih pesmi?« se med drugim sprašuje projekt Ženske v testu. V njem »prisluhnemo zgodbam, ki smo jih spoznali, morda tistim, ki smo jih že skoraj pozabili, in tistim, ki se ponavljajo vsakič znova«.

Živa Bizovičar, ki je pri tem sodelovala s številčno ekipo mladih ustvarjalcev, je v glavne vloge postavila štiri igralke: Zvezdano Mlakar, Barbaro Žefran, Ivano Percan Kodarin in Natašo Keser. »Nosilke slovenskega ljudskega izročila so bile ženske,« je povedala. »Vsaka od njih,« Tazimska, Tajesenska, Tapoletna, Tapomladna, »je nosilka svojega sveta, ima svojo vlogo v predstavi in družini oziroma skupnosti, ki jo tvorimo na odru. Vsaka je tudi predstavnica neke določene generacije ali misli.«