Predstava Pljuča slavila v Umagu

Na 23. Mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu se je med 20. in 26. junijem v tekmovalnem programu predstavilo šest uprizoritev iz Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Strokovna žirija festivala, ki so jo sestavljale predsednica Mirna Farkaš Salamon ter članici Slavica Renko in Jelena Zec, je veliko nagrado za najboljšo predstavo in zlatega leva za scenografijo podelila prvi slovenski uprizoritvi drame Pljuča Duncana Macmillana v režiji Žige Divjaka in v izvedbi SNG Drama Ljubljana.

V obrazložitvi je žirija izpostavila, da je prežemanje vseh elementov uprizoritve Pljuča, od obeh igralcev do režije, scenografije in glasbe, občinstvo in žirijo pustilo v globokem razmišljanju o svetu, v katerem živimo. Z inovativno in v svojem bistvu izčiščeno scenografijo Pljuč pa je po mnenju žirije scenografu Igorju Vasiljevu uspelo priklicati vso težo sodobnega življenja in minevanja časa.

Žirija je zlatega leva za igro podelila igralcu Mirku Soldanu za vlogo novinarja v uprizoritvi Enigmatične variacije v izvedbi gledališča HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, zlatega leva občinstva pa si je z najvišjo povprečno oceno oddanih glasov prislužila uprizoritev Metoda v izvedbi gledališča Hrvatsko kazalište Pečuh iz Madžarske.

Intimno vprašanje ustvarjanja družine

Nagrajena drama Pljuča je prvo delo Duncana Macmillana, ki je bilo uprizorjeno na slovenskih odrih. Avtor velja za enega najzanimivejših glasov sodobne britanske dramatike, ustvarja pa tudi kot režiser in performer za gledališče, film in televizijo. Njegova dramska dela temeljijo na raziskovalnem pristopu in se ukvarjajo s sodobnimi družbeno-politično-ekonomskimi temami vzgoje, izobraževanja, ustvarjanja družine, osebnostih motenj, okoljevarstvenih problemov.

Hipnotično magična Pljuča v režiji Žige Divjaka

Tako v igri Pljuča Macmillan izpostavi intimno vprašanje ustvarjanja družine, obenem pa tudi pomembna družbena in okoljevarstvena vprašanja. Kot so poudarili v SNG Drama Ljubljana, predstava prikazuje »brutalno iskren odnos dveh tridesetletnikov, ki živita v nenehni negotovosti med izpraševanjem svojih vrednostnih meril in uresničevanjem osebnih ambicij«. Igrata ju Nina Ivanišin in Vito Weis.

Med čakanjem pred blagajno v Ikei on njo nenadoma vpraša, ali bi imela otroka. Vprašanje sproži verižno reakcijo, saj ona ni bila niti malo pripravljena nanj. Kaj prinaša prihodnost? Morata spremeniti način življenja? Kako, kdaj in kje sploh začeti pogovor o tem? Asociativni niz misli rezultira v pritrdilnem odgovoru. Ona reče ja. In vendar se s tem igra šele začne. Kot v gledališkem listu zapiše dramaturginja Eva Kraševec, glavna lika v igri »iščeta ravnovesje med lastnimi pričakovanji glede partnerskega odnosa in družbeno odgovornostjo, med nenehnim načrtovanjem, v katero nas sili sodobno življenje, in spontanostjo ter predvsem med svobodo in ujetostjo«.