Hipnotično magična Pljuča v režiji Žige Divjaka

Zagotoviti popolno koncentracijo in osredotočenost občinstva na dogajanje na odru oziroma ustvariti ultimativno hipnotično atmosfero je danes v gledališču težka naloga. Vedno se pač pojavljajo takšne in drugačne distrakcije, namerne ali nenamerne zastranitve, potujitve, fragmentacije in cezure, ki prekinjajo tok dogajanja in otežijo identifikacijo. Tukaj so še radikalne spremembe tempa pa čari vizualne dramaturgije in glasbene ter zvočne kulise, ki neredko presegajo svojo primarno vlogo in prevzemajo pomembne, nemalokrat celo ključne funkcije pri definiranju uprizoritvenih poudarkov, vozlov in zgostitvenih točk.

Predstava Pljuča v režiji Žige Divjaka se spretno izogne vsem tem pastem. In to ne z enostavno redukcijo vseh pomožnih odrskih sredstev, temveč z izjemno premišljeno strategijo njihove uporabe. Umeščanje gledalcev na oder ni kakšna posebna novost, zato pa je nadvse inventivna poteza umeščanje obeh protagonistov na skrajna konca prizorišča. Gledalec je tako postavljen v na videz zagatno situacijo, ko mora dialoge in izmenjavo replik spremljati na podoben način, kot če bi gledal izmenjavo žogic med partijo tenisa, vendar se takšen napor kmalu izkaže za jalovega, zato se njegov pogled kmalu fiksira na odrski inventar v središčni osi in tako prej ali slej pristane v svojevrstnem meditativnem, skoraj katatoničnem stanju.

Scenografija (Igor Vasiljev) je namreč sestavljena zgolj iz mize in na njej razvrščenih predmetov, ki nas danes v veliki meri definirajo, to so računalnik, prenosni telefon, knjiga in kakšna spominska fotografija, kar ne predstavlja posebne atrakcije ali plenilca pozornosti. V tej vlogi nastopajo nad mizo v mrežo umeščeni kosi ledu, ki se počasi topijo, vendar tudi to ni dovolj močan magnet, da bi nas odvrnil od besedila. Prav nasprotno, kljub vsem stvarnim ali navideznim simbolnim sporočilom, ki jih ta scenografski domislek prinaša – glede na v tekstu zelo izpostavljeno okoljsko problematiko bi bile logične predvsem asociacije na globalno segrevanje in izginjanje ledenikov, poleg tega pa še na vsesplošno minljivost, nepomembnost stvari, s katerimi smo zasvojeni in ki se prav tako »raztapljajo«, ter na videz počasno, vendar neizprosno odtekanje časa – imajo udarjajoče kapljice hipnotično moč in še dodatno pacificirajo atmosfero ter omogočajo ekvivalenčno percepcijo.

Seveda bi bili vsi prijemi nezadostni brez dovolj sugestivne interpretacije besedila. Nina Ivanišin in Vito Weis nalogo izpeljeta brezhibno, z veliko mero dokumentaristične prepričljivosti, pristne involviranosti in razgaljene ranljivosti. Kar ni povsem enostavno, njuna lika sta koncipirana povsem statično, kar pomeni, da ni mogoče vzpostavljati naracije, dramske napetosti ali reakcij s potencialom fizisa, telesnosti in gestikulacije, temveč zgolj verbalno. Ob tem morata še nekako premostiti in napolniti simboličen prazen prostor med njima, ki je seveda aluzija na odtujenost in realno nezmožnost vzpostavitve vseobsegajočih in res zavezujočih medsebojnih odnosov, kar pomeni, da je vsak dialog pravzaprav monolog oziroma se besedilo v izrazito monološkost na koncu tudi izteče.

Edina nekoliko šibka točka predstave se zdi akcentualiziranje dramskega teksta. Nedvomno britanski dramatik Duncan Macmillan spretno in inventivno zaokroži zgodbo, v kateri so nanizane različne aktualne eksistencialne travme in zadrege, vendar se je težko izogniti vtisu, da je v njegovem besedilu tudi dobršna mera ironije oziroma kar parodiranja. Nedvomno obstajajo tudi osebki, ki bi jih lahko pri svojih življenjskih odločitvah blokirali različni ekološki pomisleki, recimo, da bo vsak novorojen otrok v svojem življenju sproduciral deset tisoč ton ogljikovega dioksida oziroma »toliko, kot tehta Eifflov stolp«, vendar so to radikalni odkloni, s katerimi imamo v stvarnem življenju le redkokdaj opraviti.

Za Macmillana je prikrita, pa vendarle dovolj razpoznavna stopnja karikiranja tudi in predvsem priložnost za predstavitev kaotičnega časa, v katerem se beg pred odgovornimi odločitvami kamuflira v hipsterski okoljevarstveni angažma ter s potencirano pozerskim intelektualiziranjem. S tem nedvoumno opozori na odsotnost zmožnosti spontanega in neobremenjenega načina življenja, ki je v veliki meri odvisno od naključij (okoliščine, kako Ž nazadnje zanosi, takšno tezo le še podkrepijo), medtem ko ga zgolj racionalno seciranje ohromi in sterilizira. Pri Divjakovi uprizoritvi ta ironični element skoraj povsem umanjka, vendar je to le droben primanjkljaj, ki v ničemer bistveno ne okrni magičnosti predstave.