V nadaljevanju preberite: 

Dramski tekst projekta obstaja skozi narativne drobce, skozi utrinke nekih hitro spremenljivih, menjajočih se, eruptivnih človeških izkustev, ki jih je mogoče z domišljijo speti v klasičen narativ – na primer gledamo predstavo o »norici«, ženski z družbenega roba, ki čaka na in hkrati odriva svojo smrt – ali pa jih brati mnogo ohlapneje povezane, kot drobce intenzivnih človeških izkustev iz različnih življenj, ki si za osnovo pogosto vzamejo močna čustva, naj bo to jeza, navdušenje, čudenje, sreča, žalost, strah … Hkrati projekt nenehno spretno dopušča dve perspektivi interpretacije tudi z ­vidika ontologije; po eni strani lahko Ne ti meni Alice razlagamo skozi družbena in intimna ter ­družbeno-intimna človeška ­izkustva, po drugi strani je projekt mogoče brati tudi kot raziskovanje gledališkega medija, ­možnosti, ki jih ta ponuja, ter mesta igralke oziroma igralca v njem.