Ples v kontekstu zgodovine

Kuratorji te edicije festivala, ­Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Rok Vevar in Jasmina Založnik, si tokrat niso zamislili kuratorske teme, toda kljub temu je predstave, ki bodo v Kinu Šiška, LGL in Stari mestni elektrarni na ogled od petka do prihodnjega četrtka, mogoče v grobem povezati v tri tematske sklope.

Prvi sklop obravnava koreografijo kot razširjeno prakso skozi kolektivni ali subjektivni čas. Taka je že otvoritvena predstava Plesne inštrukcije (Ne bo večno tako), solo poljskega koreografa Moritza Ostruschnjaka, ki živi v Berlinu. »Predstava je kompozicija historičnih referenc vitalnega plesa, do katerega se avtor na koncu politično opredeli. V ples vplete koreografske reference iz raznih plesnih žan­rov in sodobnoplesne zgodovine, ki jih pospremi s komentarji v obliki grafitov oziroma transparentov – s tem problematizira nedolžen vitalizem plesa in ugotavlja, da telo nikoli ni nedolžno, temveč je vedno ideološko in politično vpeto ter del neke prakse,« je pojasnil kurator Rok Vevar.

Ta razmislek bo torej odprl festival, strnila pa ga bo predstava ­Noche Alme Söderberg z ansamblom Cullberg, ki jo Vevar opiše kot »predstavo z največjim volumnom, kar zadeva raziskave področja, ki ga opredeljujemo kot koreovokalistiko, torej glas v kombinaciji s plesom. Gre za sinhronizacijo plesa in skupnostnega glasu skozi zbor.«

Skrinsejver Aleksandra Georgieva motri telo znotraj digitalnih krajin. Foto Javier Pino

Konfrontacija z Bachom

Kar dve predstavi na CoFestivalu črpata navdih iz Bachove glasbe. Goldbergove variacije Michiela Vandeveldeja ter Preludiji in fuge Magdalene Reiter in Mateje Rebolj predstavljata plesno konfrontacijo z Bachom. Vandevelde Bachovo kompozicijo razume kot variacije normativnih in singularnih teles ter postavi v predstavo plesalca z downovim sindromom, afroevropsko plesalko ter sebe kot predstavnika belske privilegirane populacije, nato ples ob spremljavi videoposnetkov protestov postavi še v politični kontekst.

Drugi sklop predstav motri telo in življenje skozi percepcijo digitalne krajine. Take so predstave Galop, solo mladega japonskega plesalca ​Juskeja Taninake, Skrinsejver Aleksandra Georgieva in Zaslonajstniki II Barbare Matijević in Giuseppeja Chica. Tretji sklop po­etično povezuje ekološka tematika. Věra Ondrašíková se s kolektivom v vizualno atraktivni predstavi Priča ukvarja s potmi in stranpotmi sodobnih zagat s spreminjajočo se naravo.

Široka paleta gibalnih raziskovanj

Celotni spekter plesnega dela

Plesne predstave bo spremljal diskurzivni program, pogovori po predstavah in predstavitev izdaj na področju sodobnega plesa, tudi publikacije ob desetletnici Co­Festivala. To ne bo le kronologija izvedenih predstav, temveč bolj inventura desetletja delovanja organizatorja festivala Nomad Dance Academy.

Na CoFestivalu tudi v enajsti ediciji ohranjajo in poudarjajo širši kontekst področja sodobnega plesa ter mislijo ples v razširjenem javnem času ter kontekstu zgodovinskih referenc. »Zavzemamo se za celoten spekter plesnega dela, kar je morda v nasprotju s siceršnjimi kulturnimi politikami in sistemom. Plesnega dela namreč ne jemljemo le kot produkt, končni izdelek, predstavo, ampak kot vse spremljevalne studijske in diskurzivne prakse z arhiviranjem vred, ki skupaj tvorijo sodobnoplesni sistem. To poudarjamo zato, ker smo bili v zadnjih desetih letih priča temu, da so finančno podporo dobile samo predstave, kar je način izčrpavanja določenega sistema. Prizadevamo si, da bi bili vsi procesi, ki so del proizvodnje umetniškega dela, tudi plačani kot samostojno delo,« je povedal teatrolog, kurator in zgodovinar sodobnega plesa Rok Vevar, ki bo danes in jutri za uverturo v festival pripravil vodena ogleda po ljubljanskih poteh zgodovine slovenskega sodobnega plesa in ­gledališča.

Dvourno turo je zasnoval mimo Dukičevih blokov, kjer sta bili prvi dve plesni šoli Mete Vidmar in Katje Delak, do Opere, kjer je deloval plesni par Pia in Pino Mlakar v petdesetih letih, pred Križanke, mesto začetkov eksperimentalne gledališke scene, s poudarkom na ženskih plesnih umetnicah, ki so bile osrednje gibalke te scene. »Shod bo pred Moderno galerijo, pot pa nas bo vodila tudi mimo parlamenta, kjer je na portalu upodobljena tudi plesalka, pri kateri pa je zanimivo to, da ni baletka, temveč sodobna plesalka. To je zanimiva ugotovitev in pomeni, da je bilo za moderno dobo svobodno plesno telo očitno valuta kulture,« je še poudaril Vevar, ki bo posebno pozornost namenil razgrinjanju spregledanega dela zgodovine ter izpostavil vlogo ženskih plesnih ustvarjalk.