Oče in brat, mučitelj in posiljevalec

BBC je nedavno poročal o francoski študiji: v navidezni pilotni izvedbi resničnostnega šova, v katerem je spraševalec za napačne odgovore zasliševanega soigralca lahko kaznoval z električnimi šoki, se je pokazalo, da k prizadejanju bolečine niso nagnjeni impulzivni, antisocialni, delinkventni posamezniki, ampak ljudje, ki jih okolje označuje kot pazljive, disciplinirane, moralne, sprejete v družbi – ti so bili pripravljeni sočloveka najbolj temeljito mučiti.



Na to besedilo sem se spomnil, ko sem se lotil branja Požigov Wajdija Mouawada. Libanonsko-kanadski dramatik, režiser, tudi igralec velja za enega najvidnejših frankofonih sodobnih dramatikov, igrajo ga povsod (na festivalu so njegovo delo Vsi ptice morali za nedoločen čas prestaviti), ta mesec bi mu morali v Schauspiel Stuttgart podeliti letošnjo evropsko nagrado za dramatiko, a so ceremonijo prestavili v drugo polovico sezone.

Umetnik, ki trdi, da je »umetnost pričevanje o človekovem bivanju skozi prizmo lepote«, se je rodil v libanonski vasici Deir el Kamal in že v otroštvu videl državljansko vojno od blizu, družina je nato sredi sedemdesetih emigrirala v Francijo, kasneje v Québec.
 

Mit o Ojdipu drugače, na novo

Požigi (Incendies; besedilo je prevedla Eva Mahkovic) iz leta 2004, drugi del njegove tetralogije Kri obljub, so pred desetletjem doživeli tudi uspešno filmsko priredbo Denisa Villeneuva, gradijo na iskanju posameznikovega izvora, ki ga sugerira mit o Ojdipu, od tragedije in melodrame jih zanaša v spektakelskost, ki posamezne spominske, pričevanjske drobce – in v bistvu gre za to, za iskanje in potem brušenje oziroma spravljenje z vsem tistim, kar kriči iz spomina – na odru pred gledalci obdela na noro drastičen način.

V gledališkem listu predstave je objavljeno besedilo Charlotte Farcet, spremna beseda k drugi knjižni izdaji Požigov, in v njem avtorica posebej poudari, da tisto, kar uprizarja Mouawad, pravzaprav ni zgodovina, nič ni dokumentarnega ali historičnega: »In vendar, ko gledalec zapusti dvorano, nima občutka, da bi ga poteptali, da bi se izgubil, zadušil; v pretresu, ki ga je doživel, prej čuti pomiritev in tolažbo. Kako je to mogoče? Zaradi moči zgodbe, ki je protiutež Zgodovini.«


 

Zakaj je pet let molčala?

V iskanju identitete je na prvo mesto postavljena mati posebne vrste, Naval, ki jo je prizadelo vojno nasilje (mislimo si lahko, da gre za petnajstletno libanonsko državljansko vojno), vzelo pa ji je tudi ljubimca in njunega nenačrtovanega otroka. Junakinja gradi z besedo, znati brati in pisati, kar ji je pomagalo preživeti, zato tudi poslednjo voljo izraža z besedami, nič drugače ni s pismoma, ki ju njenima otrokoma Jeanne in Simonu po njeni smrti izroči notar z napotkom, da ju morata dostaviti naslovniku, očetu in bratu.

To je ena od zgodb omenjene vojne, bi si lahko mislili, čeprav so konkretnosti zakrite. O tej pasti v svojem zapisu piše dramaturg Tibor Hrs Pandur: »Poskus zakritja in hkratnega ohranjanja zgodovinskih referenc je v Požigih očiten, kar sproža vprašanje fikcionalizacije zgodovine ali uprizarjanja zgodovinskih dogodkov in nasilja kot takega, s katerim se vsaka uprizoritev neizbežno konča. Je s to t. i. univerzalizacijo vojne dosežen čustveni ekstrakt vojne izkušnje za vse gledalce in vse čase?«

To je eno od vprašanj, na katera si morajo odgovoriti gledalci sami. Predstava se odvija nelinearno, labirintno, od posameznega prizora do prizora, enkrat je Naval na primer stara 19 let, spet drugič 40 ali 45 ali 60, bralcu besedila se je precej lažje orientirati kot pa gledalcu v dvorani. Jeanne in Simon odkrivata vse tisto, kar je bilo zamolčanega, odkrivata razloge za materin predsmrtni petletni molk.
 

Resnica, grenka kot nezrel sadež

Za kako usodne zadeve gre, postane očitno postopoma, v pričanju pred poroto, ki ga Simon bere iz podedovanega rdečega zvezka, je šestdesetletna Naval izpovedala: »Prisilili ste me, da sem zasovražila otroka, da sem se mučila, da sem ju vzgajala v žalosti in tišini. Kako bi jima pripovedovala o vas, kako bi jima pripovedovala o njunem očetu, kako bi jima povedala resnico, ki je bila v tem primeru samo nezrel sadež, ki ne bo nikoli dozorel? Resnica, ki jo izrečeš, je grenka, zelo grenka.«

In s to resnico se morata njena otroka, matematičarka in boksar, tako ali drugače soočiti in razumeti sebe v svetu, ki so ga ustvarile nepredvidljivo brutalne vojne okoliščine, svet, v katerem je demonični mučitelj in posiljevalec njune mame hkrati tudi njun oče in brat. Molk, pa čeprav ob soočenju z brutalno resnico, ni rešitev, govori v Požigih Mouawad, zmeraj, pa čeprav dolgo po vojni, je treba povedati vse, čeprav se na prvi pogled zdi brez smisla, ker se zlo nikdar ne ustavi.


 

Zgodba o ljubezni in vztrajanju

Koncept prve slovenske uprizoritve Požigov je besedilo, za katero so nekateri kritiki omenili, da bi ga bilo smiselno previdno okrajšati, pustil nedotaknjeno, to ni bilo v prid hvaljeni Mouawadovi liričnosti, prav tako se zaradi širine palete, s katero avtor slika svet cikličnega trpljenja, zamegli rdeča nit pripovedi, ki ji škoduje tudi redundantnost, ko je naslednja slika najprej napovedana, potem pa šele prikazana na odru.

A to so mali pridržki ob veličastni predstavi; režiserki je uspelo v večurni kompleksni predstavi člane igralske zasedbe spodbuditi, da v kaosu prizorov vsak najde »svojih pet minut«.

Na dolgem Mouawadovem potovanju v preteklost iz velike zgodbe o ljubezni in vztrajanju sveti lik Naval v izvedbi Pie Zemljič, samoumolknjene, a nikdar sprijaznjene, njena igra oddaja hladno dostojanstvenost ženske, ki ve preveč, a ima v sebi neznansko moč, ki ne dovoli dokončnega samožrtvovanja, iz njene tišine žarita neubesedljiva lepota in pogum. Z eksplozivnostjo svoje prezence ji parira le Marko Mandić s svojim srhljivim, pirotehničnim, neobžalujočim Nihadom.