Ni bila le običajna ženska, bila je umetnica

Smrt – prva dama umetnosti, prva dama navdiha, prva dama dramatičnosti igralcem vedno buri domišljijo, v gledališču nas smrt navdihuje, vznemirja, podžiga strast in dviga kreativnost, toda ob njenem resničnem prihodu, ko smrt odnese iz naše sredine človeka, ki nam je drag, obnemimo. Zaloti nas nepripravljene, nevedne, nebogljene in ranjene: nekdo, ki ga imamo radi, ne diha več. Zdaj ni več prostora za fikcijo, smrt postane dokončno dejstvo: Od nas je za vedno odšla igralka Štefka Drolc.

Rodila se je 22. decembra 1923 v Ponikvi pri Grobelnem, v njen rojstni list so zapisali Ana Štefanija Drolc. Imena Ana ni nikoli uporabljala, velikokrat je bila Štefanija, ime ji je pristajalo, saj ni bila le običajna ženska, bila je umetnica, ki je lahko žarčila zemeljsko preprostost, lahko je bila dama, skrivnostna fatalka, a vselej človek širokosrčnega odnosa do ljudi. Klicali smo jo Štefka, kajti z enako dobronamerno širino, kot je sprejemala različna mišljenja ljudi, je sprejemala tudi različna poimenovanja nje same. Iz te širine duha in talenta so nastajale njene številne vloge, s katerimi se je vpisala med največja imena slovenskega igralstva.

Znano je, da je bila dobitnica niza najvišjih priznanj za igralske dosežke, prejela je Borštnikov prstan, Prešernovo nagrado, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, postala je častna meščanka Ljubljane, le malokdo pa ve, da ji je prvo nagrado podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Leta 1959 je dobila Zdusovo nagrado za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega, ki jo je odigrala v SSG Trst.

Igrati je začela pred drugo svetovno vojno v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek; v Drabosnjakovi Božični igri je odigrala svojo prvo vlogo: Marijo. Mislim, da ni bilo naključje, saj je vse življenje žarčila usmiljenje in milino.



Po vojni je bila dve leti angažirana v Mariboru, nato je eno leto snemala film Na svoji zemlji, temu pa je sledilo desetletno obdobje v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kar da njeni igri velik smisel: ljudem z živo slovensko besedo z odra sporoča, da sta naša kultura in umetnost svetinji, ki ju s ponosom širi, da se pridružuje vsem, ki so se borili za obstoj naroda in zmago nad fašizmom.

Igralski izraz Štefke Drolc je bil v mladosti ves obarvan s svetlobo, liričnostjo, kot na primer Shakespearova Julija, kasneje s srebrnolaso modrostjo z liki iz Čehova, Dostojevskega in slovenske dramatike (Cankar, Zajc, Smole, Grum). Njene vloge so večinoma temeljile na ženski moči, ljubezni, predanosti in dobroti, in zopet je bila Marija, enako kot na začetku poti, tokrat l. 1985 v Kohoutovi drami Marija se bori z angeli v ljubljanski Drami v režiji Dušana Mlakarja. A znala je tudi skreniti s te dobrosrčne poti in ustvariti vloge, ki so žarčile temno plat likov, taka je bila njena nora zdravnica v Dürenmatovih Fizikih, Bernarda Alba, Medeja … Nadalje številne vloge, ki jim je pridala igriv humor, kot na primer v komedijah Arzenik in stare čipke, Četrta sestra, Počitniška trilogija in tudi vloge, ki jih je z energijo pramatere zemlje ali z živalsko vztrajnostjo samice podoživljala na odru ali na filmskem platnu.

Če se ustavimo le pri njenem prvem filmu na Svoji zemlji Franceta Štiglica iz leta 1947 in 70 let pozneje pri zadnjem filmu Vztrajanje Mihe Knifica, vidimo sicer lok od nedolžnosti do zrelosti, a skozi oba lika sije enaka občutljivost ženske, katere značilna guba med očmi izraža odločnost, žensko, ki sprejema življenje kot izziv, in je sposobna tudi boleče življenjske izkušnje spreminjati v svetlobo. Vidimo mlado Tildico in strmimo v izgubljeno babico, v snegu tavajočo, ki neverjetno vztrajno nekaj išče, kot bi želela ugledati končno resnico. Kaj bi lahko bila končna resnica igralke Štefke Drolc? Mislim, da ta ni golo dejstvo, da je za večno zaspala 24. junija 2018 v Ljubljani, ne! Resnica Štefke Drolc se skriva v njeni vlogi Winnii v Becketovi igri O, krasni dnevi. V svoji bleščeči karieri jo je odigrala trikrat. Nazadnje pri svojih 80 letih z Danilom Benedičičem v ljubljanski Drami v režiji Mete Hočevar. To je bila res njena vloga: Winnie. Winnie – zmagovalka! Zmagovalka, ki z umetnostjo premaga celo smrt z veselim vzklikom: O, krasni dnevi!


Iz Štefkinega zmagoslavnega in darujočega srca je izhajal tudi njen pedagoški eros. Pisalo se je leto 1982, ko je po smrti prof. Rudija Kosmača prevzela poučevanje Umetniške besede na AGRFT. Bila sem njena študentka in takrat sva se našli na tanki brvi, ki bi ji lahko rekla: ženstvena bit. Ukvarjali s poezijo Alojza Gradnika. Spoznala sem njeno dušo, ki težko izreče ostro besedo ljubljenemu človeku, dušo, ki odpušča vse in z lahkoto reče tudi tistemu, ki jo je izdal in poteptal: jemlji! Še slišim njen glas:
Ko pa zadnje kaplje krvi
črna zemlja bo sesala,
mislila bom: ti si v zemlji,
s tabo se ta zadnja kaplja
mojega telesa staplja
in porečem: »Jemlji, jemlji!«

Taka je bila Štefka Drolc, vse-razumevajoča, vse-odpuščajoča, vse-darujoča duša, ki živi za svojo veliko strast – igranje. Njeno bivaje je bilo posvečeno umetniški norosti.



Kot pedagog je delovala blago in materinsko, 8 let se je poglobljeno vživljala v študente in kot mati levinja branila svoje varovance. Spoštovala je mlade, razumela študentsko zaletavost, želela jim je biti zaščitnica in vodnica. To ji je, kot mnoge stvari, ki se jih je kot umetnica lotevala, uspelo. Študenti so jo ob njenem odhodu z akademije obsuli s cvetjem, objemi, poljubi. V sreči je kar žarela, s tisto značilno zadržanostjo, ki nikoli ni do kraja dopustila ljudem do sebe, malo pa tudi z obžalovanjem, da zapušča energijo mladosti. Toda mladost je ostala del njenega značaja. V zrelih letih se je odprtega duha in z neverjetnim pogumom spustila v gledališka tveganja z mladimi ustvarjalci. Deset let je sodelovala s Koreodramo, ki jo je vodil Damir Zlatar Frey, pa s Sebastijanom Horvatom in še mnogimi, ki pripadajo generacijam z povsem novimi pogledi na gledališče, toda Štefki Drolc noben iskren pogled na umetnost ni bil tuj. Taka je bila, vse-razumevajoča, vse-odpuščajoča, vse-darujoča duša, ki živi za svojo veliko strast – igranje. Njeno bivanje je bilo posvečeno umetniški norosti.

V nekem intervjuju je rekla, da ljudje težko izrečemo, da imamo nekoga radi. Zato – draga Štefka, naj ti povemo, da smo te cenili in imeli radi. Prepričani smo, da si to čutila in vračala ljubezen vsem sodelavcem in publiki. Vračala si s svojimi vlogami in nedopovedljivo lepim darilom: vsako leto si nam darovala recitacijo Prešernove Nezakonske matere. Mnogi se spominjamo tvoje vztrajnosti, pripadnosti igralskemu stanu in poeziji, s katero si leta in leta hodila na kulturni praznik pred Prešerna in vedno z enako čustveno vnemo in s stališčem govorila pesem v bran materinstvu, slovenski besedi in umetnosti. Pokončno si izpovedala resnico svojega srca in dodala svoj kamen k dediščini slovenske umetnosti. Zdaj si za večno vklesana v naš kolektivni spomin. Počivala boš na ljubljanskih Žalah, kjer v grobu Združenja dramskih umetnikov Slovenije spijo igralski velikani: Marija Nablocka, Ignacij Borštnik, Ivan Levar, Ivan Cesar, Milan Skrbinšek in Stane Sever. Počivaj med njimi, ljuba Štefka, nam boš v večen spomin, ponos in navdih. Poslavljamo se od tebe z zavedanjem, da je imelo tvoje življenje velik smisel in je docvetelo v eni sami lepoti človeške plemenitosti.