Parazit

Ježki, meduze in leščurji. Uničevalci morskih radosti in vzrok za slabo voljo, ko je bilo treba obuti najgrše čevlje na svetu, plastične sandale. Več kot 30 let pozneje. Sandali so se prebili na modne brvi, a to nas ne skrbi. Ježki se širijo, do živega jim ne prideta ne segrevanje oceanov ne širitev menijev restavracij, ki hočejo biti nekaj več. Meduze, kakorkoli ranljive so videti, ne kažejo znakov upadanja, le leščurje, največje sredozemske školjke, zaščitene z veliko pahljačasto lupino, zapičeno v muljasta tla, da njeni robovi, če stopimo nanjo, neprizanesljivo zarežejo v kožo, nekaj ubija. Ne apetit vsejedcev,­ leščurjevo meso je pogojno užitno.­ To je parazit.

Epidemija, ki pobije več kot 85 odstotkov leščurjev, se je začela leta 2016 v Španiji, se razširila v Italijo, na Korziko, Turčijo, Ciper in Grčijo. Lani so množične pomore opazili v Dalmaciji, pred kratkim že v Tržaškem zalivu. Tudi na obale slovenskega morja je naplavilo nenavadno veliko lupin odmrlih školjk, toda testi kažejo, da so slovenski leščurji za zdaj še zdravi. Smrti so verjet­no povezane z nizkimi osekami, močnim vetrom in valovanjem v zadnjem času ter dejstvom, da je leščurjev pri nas ogromno.

Zakaj je sploh treba reševati školjke, ki po mnenju nekaterih le potuhnjeno leščurijo v morskih plitvinah in čakajo, da nas porežejo? To so naši mali koralni grebeni, na katerih cveti življenje­ več deset drugih morskih organizmov. Izguba enega leščurja zamaje obstoj na desetine drugih bitij. Segrevanje ozračja, ki segreva tudi morja, pospešuje širjenje bakterij, virusov in parazitov, ki so doslej spali. Tudi paraziti, ki pobijajo leščurje, se širijo s segrevanjem vode.

Na Hrvaškem rešujejo leščurje s presajanjem v karanteno. Pri nas so 75 leščurjev preselili v Škoc­janski zatok, saj so v lagunah manj ugodne razmere za širjenje parazita. Enega pa se leščurji ne morejo znebiti. Naše ureznine se celijo hitreje.