Borštnikov prstan Petru Boštjančiču

Peter Boštjančič je letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja za igralske dosežke. Igralcu, ki je doslej nastopil v več kot sto gledaliških predstavah ter v številnih filmih, bodo prstan podelili na zaključni slovesnosti letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) 25. oktobra, sicer pa bo festival zaradi pandemije covida-19 tokrat očitno potekal v zelo negotovih razmerah.

Leta 1952 v Mariboru rojen igralec se je najprej odločil za študij primerjalne književnosti, a že kmalu presedlal na študij dramske igre na AGRFT, kjer je leta 1976 študij zaključil z vlogo Cliffa Lewisa v Osbornovi igri Ozri se v gnevu. Igralski debi je doživel na odru SNG Maribor leta 1976 z vlogo Tanaska v uprizoritvi Simovićevega Čudeža v Šarganu, takoj se je vključil tudi v različne projekte ljubljanskih eksperimentalnih gledališč, po angažmaju v SLG Celje pa se je tam tudi redno zaposlil.

Član celjskega igralskega ansambla je ostal do leta 1997, v tem času je sodeloval tudi s številnimi drugimi slovenskimi gledališči, predvsem z SNG Nova Gorica, kranjskim Prešernovim gledališčem in ljubljanskim Gledališčem Pekarna, nato pa se je odločil za prestop v Dramo SNG Maribor, kjer se je njegova igralska pot tudi začela. V petintridesetih letih gledališkega ustvarjanja je Peter Boštjančič ustvaril vrsto vlog, v katerih se je izkazal kot izjemen in markanten interpret, razpon njegovih kreacij sega od svetovne in slovenske klasike do najsodobnejših besedil, sodeloval je tudi pri več kot dvajsetih filmskih projektih.

Med njegovimi pomembnejšimi vlogami so Branko Mitić v Jovanovićevi Prevzgoji srca, Ruy Blas v Hugojevem Ruyu Blasu, Saljoni v Treh sestrah Čehova, Tom Wingfield v Williamsovi Stekleni menažeriji, Vikont de Valmont v Laclosovih Nevarnih razmerjih, Jazon v Zajčevi Medeji, Leonardo v Lorcovi Krvavi svatbi, Edmond v Mametovem Edmondu, Rihard III. v istoimenski Shakespearovi klasiki, Antonio Salieri v Shafferjevem Amadeusu, Bohr v Fraynovem Kopenhagnu ... Kar se tiče filmskih vlog, se ga gledalci spominjajo predvsem kot Emila v filmu Trije prispevki k slovenski blaznosti v režiji Borisa Jurjaševiča, Laca v filmu Ljubezni Blanke Kolak istega režiserja, Jožeta v filmu Brezno v režiji Igorja Šmida, v televizijskem filmu Poletna idila režiserja Tuga Štiglica je igral Trstenjaka, bil je tudi Jakobus Gallus v istoimenski nadaljevanki v režiji Frana Žižka.

Ob vseh teh angažmajih je leta 1998 ustanovil še Studio Gledališče, kjer je režiral Sofoklejevo Antigono, Pinterjevo Prevaro, dramo Gorkega Na dnu, Grumovo dramo Pierrot in Pierrette, Bettijev Zločin na kozjem otoku, Medveda in Snubača Čehova, dramatiziral in režiral je Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice. Za dolgoletno delo z mladimi ljubiteljskimi gledališkimi navdušenci je v letu 2009 prejel zlato plaketo ZKD Slovenije. To je le ena od nagrad, za svoje izjemne vloge je bil štirikrat nagrajen na Borštnikovem srečanju v Mariboru, in sicer je najprej za vlogo Hamleta prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca, nato pa ga je še trikrat nagradilo občinstvo tega festivala, ki ga je prepričal z liki Ivana Marojevića v Prokićevi predstavi Metastabilni graal, Shylocka v Shakespearovem Beneškem trgovcu, Johna Proctorja v Millerjevem Lovu na čarovnice, pred tremi leti pa mu je pripadla še Borštnikova nagrada kot članu umetniškega kolektiva pri uprizoritvi Ljudožerci Gregorja Strniše.

Pred nekaj leti se je kot prvak mariborske Drame upokojil, vendar se s tem njegova igralska pot ni končala. V lanski sezoni smo ga videli v predstavi Bogovi in mostovi, v prihodnjem mesecu pa je v SNG Maribor predvidena premiera Shakespearove drame Romeo in Julija, kjer bo nastopil v vlogi kneza.