V nadaljevanju preberite:

Če je na ravni fabule emancipatorni poudarek jasen, Evini razmisleki o tem, kaj pomeni biti ženska, mestoma ostajajo površinski (denimo stranmisli o ženskah in menstruaciji); za feministke na primer pravi, da so »svoje telo vzele moškemu in ga dale politiki«. Žensko telo je zgodovinsko gledano sicer res pripadalo moškemu, a je kot takšno še vedno ohranjalo status javnega (vsaj interesa), posledično pa tudi političnega, in takšno v dobršni meri ostaja še danes. Se pa lahko strinjamo, da v družbeni, javni sferi žensko telo še vedno ne pripada ženski; na tej problematiki bi lahko gradili naprej. Poleg omenjenih roman najbolj prežema okoljska problematika, ki v tandemu s tehnološkim napredkom opozarja na novo stopnjo v človeškem razvoju – omreženega človeka plastične dobe. V (naravnem) okolju Klanca lahko skozi Evine oči prepoznamo paradiž, a pri tem velja poudariti, da ne gre za nekakšno idilično pastoralo.