Klasika Tennessee Williamsa v režiji Jana Krmelja med precej nedomišljenimi uprozoritvenimi strategijami in zelo solidnimi igralskimi interpretacijami.
Galerija
Igralke in igralci so v vseh elementih igre tako suvereni, da gledalec na nekatere nedomišljene režijske in formalne prijeme preprosto pozabi. Foto Peter Giodani
V nadaljevanju preberite:
Predstavo Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Jana Krmelja v mariborski Drami zaznamuje na eni strani kar nekaj ne prav posrečenih improvizacij, na drugi strani pa se te manifestirajo zgolj na zunanji, formalni ravni, medtem ko ostajajo integriteta teksta ter temeljna načela naracije, figuracije in fabulizacije tako rekoč nedotaknjeni. Režiserske, scenografske in kostumografske pomanjkljivosti na srečo nimajo odločilnega vpliva na integralno podobo predstave, igralke in igralci so v vseh elementih igre tako suvereni, da gledalec ob njihovih interpretacijah nanje preprosto pozabi.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji