V nadaljevanju preberite:

Bralec se vseskozi sprehaja med napovedmi, da se bo zgodilo nekaj usodnega, nepričakovanega, nevarnega in norega, s čimer ga avtor brez premora drži v radovednem pričakovanju. Jansson obvlada tako tehniko zavlačevanja (privošči si časovni skok nazaj, v pripoved vpelje nepomemben lik komarja in nekaj za razvoj dogajanja manj pomembnih prizorov, ki pa so zabavni in zato nimamo nič proti njim) kot tudi tehniko stopnjevanja (odgovor na vprašanje, ali bi bila situacija lahko še slabša, je skoraj do konca vedno in brez dvoma: da). »Vdal se je v usodo in se odločil počakati, kaj bo sledilo. Ali zelo slabe stvari. Ali pa obupno in brezmejno slabe. Slutil je le, da se prihodnost bolj nagiba v zadnjo smer.«