V nadaljevanju preberite: 

Navdih nove plesne predstave Zavoda En-Knap v soavtorstvu režiserja Sebastijana Horvata in dramaturga Milana Ramšaka Markovića je fragment dramskega besedila Cement avtorja Heinerja Müllerja. Gre za odlomek Herakles 2 ali Hidra, ki ima izjemno pripovedno moč in je po besedah dramaturga obravnavano kot samostojna celota, ki navdušuje z ritmom, jezikom, asociativnim in poetičnim bogastvom ter z intelektualnim pogumom avtorja za soočenje z brezizhodnostjo lastnega časa.

Zdi se, da je vstop gledalca v plesno predstavo pogojen z večnim sedanjikom, saj ga plesalci pričakajo vsak na svojem delu odra, hodeč na mestu, kot bi bili pripravljeni na potovanje v neznano (kostumografija Belinda Radulović, glasba Drago Ivanuša). To pomeni, da so odrsko prezentni in močni plesalci (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini) že v izhodišču postavljeni v funkcijo performerja oziroma izvajalca, ki pro-izvaja vsak svojo zgodbo, le da je cikličnost njihovega medsebojnega so-delovanja od začetka okrnjena, izolirana v lastno samoniklo izkušnjo.

Kakor da junaki svoje zgodbe govorijo predvsem sebi; medtem ko jih dejansko pripoveduje narator (Igor Samobor) in igralci v videu, ki je osišče pogleda (Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, delavke in delavci podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje). Namesto zaznanih relacij med plesalci na odru tako prihaja v ospredje povezava med naracijo in podobami v videu ter fragmentirano odrsko površino, ki jo naseljujejo posamezniki; popotniki skozi atomski vek. Popotniki brez glasu.