V nadaljevanju preberite:

Protagonisti temeljni narativ iz abstraktno univerzalnega nivelirajo na osebno in intimno raven, s katero se je mogoče identificirati, saj se iz artificielnega vakuuma distopičnega vedno znova vračajo v jasno razpoznavno in konkretno (psevdo)realnost. Predvsem Iva Kranjc Bagola – prva polovica predstave izzveni skoraj kot njen monolog – je sijajna in prepričljiva pri interpretaciji najrazličnejših psiholoških stanj, od karikirano vljudne negotovosti in navidezne spravljivosti do nevrotičnih in maničnih epizod ter ironičnih puščic.