Poetična farsa Hanoha Levina ob vsem realnem in nadrealnem ludizmu spretno odpira tudi temeljna eksistencialna vprašanja.
Galerija
Tudi v tej drami je Levin uporabil elemente absurda, vendar ima ta le malo stičnih točk s tovrstnimi evropskimi izpeljavami.<br />
Foto Peter Giodani
V nadaljevanju preberite:
Čeprav se zdi, da je globalizirani svet vse bolj uniformiran, nacionalne in teritorialne specifike vendarle ostajajo del kulturnega in umetniškega mozaika. To velja tudi za tradicijo judovskega humorja, ki se je že večinoma prilagodil in integriral v zahodni sistem kulturne produkcije, in vendar ohranja svoje specifike. Režiserju Matjažu Zupančiču je v inscenaciji drame Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) večinoma uspelo poustvariti »judovsko atmosfero«, in to ne zgolj s formalnimi principi ustrezne kostumografije in glasbe, temveč tudi z obešenjaškim in karnevalskim vzdušjem, ki povezuje predstavo z edinstveno judovsko tradicijo.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji