V nadaljevanju preberite: 

Uprizoritev se v svoji dramaturgiji nikoli zares ne odloči, kakšno pozicijo do obravnavanega materiala bo zavzela. Nastopajoči z minimalno usklajenostjo prehajajo med različnimi uprizoritvenimi kodi in razpoloženji. Kot nekakšen povezovalni člen se vzpostavijo parodični prizori, osredotočeni na klišejske in stereotipne francoske naglase, o katerih ni čisto jasno, kaj oziroma koga parodirajo. Med te prizore se nato vpenjajo groteskni prikazi vojne travme, ki so zreducirani na dretje in paniko, s tem pa jim umanjka niansiran komentar, vsaj kakšen drobec poglobljene notranje stiske, ki bi prizore dvignil nad le niz praznih, nazornih podob.