Ocenjujemo: Dune - peščeni planet

Denis Villeneuve je po tem, ko je z Iztrebljevalcem 2049 nadgradil in nadaljeval klasiko Ridleyja Scotta, preoblikoval še eno prelomno znanstvenofantastično stvaritev. V dveh pogledih. Prvič, Dune je filmska različica prve polovice prve knjige iz serije Franka Herberta, ki je po Vojni zvezd morda najbolj znamenita predstavnica žanra »vesoljske opere«. Drugič, Villeneuvov film reflektira in hkrati odstopa od tistega, ki ga je po Herbertovi predlogi leta 1984 posnel David Lynch. Televizijski miniseriji, ki povzemata prve tri knjige, je pred dvajsetimi leti dokaj spodobno produciral Sci Fi Channel, a v Villeneuvovi različici nista pustili vidnih sledov. Njegovi referenci sta torej Herbert in v manjši meri Lynch.

Kako se ti referenci kažeta v filmu? Glede na zakonitosti žanrskega spektakla je razumljivo, da Villeneuve oskubi velik del tematske podlage. Načeloma je to pomanjkljivost, saj prav ta podlaga postavlja Herbertovo sago v tako bogat in prepričljiv svet z otipljivo zgodovino in prostorskimi okviri. Po drugi strani ta pomislek ljubitelji podrobno razdelanih pripovednih svetov izrekamo ob vsakem velikem prenosu v filmski format. Koliko škode naredijo okrajšave pripovedim, je odvisno od tega, koliko snovi se vsakemu filmarju posreči ohraniti spotoma, med potekom zgodbe. Na primer, Peter Jackson je v predelavo Gospodarja prstanov nadrobil dovolj dialoških in vizualnih namigov na zasnovo pripovednega sveta, da ni posnel – kot so se nekateri pritoževali – le treh filmov »o tipih, ki se sprehajajo«.

Vprašanje je torej, ali se je Villeneuvu posrečilo posneti več kakor vesoljsko-operno priredbo Lawrencea Arabskega – zgodbe o »dobrem kolonialistu«, ki prepriča puščavsko ljudstvo, naj se pod njegovim vodstvom upre »hudobnim kolonialistom«. Namreč, več plasti Herbertove mitologije odpade, bolj se kažejo orisi Lawrenceove biografije, ki so bili avtorjev glavni navdih.

Villeneuve sicer vztraja, da Lynchevo različico le spoštuje, da je ne posnema. (Navsezadnje, zakaj je ne bi; kljub nerazumljivi kritiški antipatiji gre za povsem spodobno priredbo izvornega materiala, zlasti v luči produkcijskih zapletov in studijskega vmešavanja v Lynchevo delo.) Toda kar zadeva doziranje pripovednega ozadja ter odločitve, kaj razložiti in česa ne, njegov film dodobra sovpada z Lynchevim.

Izvemo, da se piše leto 10.191, da znanemu vesolju vlada cesar Shaddam IV. iz rodbine Corrino, da ves medzvezdni promet uprav­lja vesoljski ceh, katerega navigatorji ukrivljajo prostor s pomočjo duševnih zmožnosti, ki jim jih daje »začimba«, halucinogena snov ne povsem pojasnjenega značaja in izvora, da je edino nahajališče začimbe puščavski planet Arrakis z vzdevkom Dune oziroma Sipina, da je cesar noro donosno pravico do pridobivanja začimbe odvzel rodbini Harkonnen in jo izročil rodbini Atreides, da je to storil zanalašč, da bi prva iztrebila drugo, ker se boji vse večjega vpliva vojvode Leta Atreidesa med velikimi plemiškimi rodbinami, da dogajanje spremlja nunski red Bene Gesserit, ki si s spletanjem spolnih zvez svojih članic z izbranimi partnerji prizadeva za rojstvo idealnega človeka, mesijanske osebnosti, ki bo zavladala vesolju, da je eden od kandidatov za to osebnost Letov sin Paul, čigar mati Jessica je članica reda, da se bo Paulovo poslanstvo, sodeč po starodavnih prerokbah, končalo prav na Arrakisu.

Vse našteto je zgolj okostje Herbertovega pripovednega sveta. Že prva knjiga namreč vsebuje pojasnila o zgodovinskem razvoju opisanega vesoljskega reda, etnografske in lingvistične podrobnosti o udeleženih rodbinah in ljudstvih, opise rastlinstva in živalstva več planetov ter raznovrstne tehnologije. Villeneuve je po Lynchevem zgledu ohranil ravno dovolj spremljevalnega materiala, da je pripoved osmišljena. Toda videno zadostuje tudi za to, da film ni le sklic na sodobna ekološka in geostrateška vprašanja. Čeprav takšne namige vsekakor vsebuje: vzporedje med začimbo in nafto je očitno in namerno, poleg tega se gledalec sploh ne bi zmotil, če bi opazil, da ime Arrakis preveč spominja na Irak (sodeč po nekaterih interpretacijah je tudi ta podobnost namerna, čeprav je knjiga izšla že v šestdesetih letih 20. stoletja).

Villeneuvov film je po Lynchevem podedoval tudi velik del vizualne zasnove, čeprav jo je skladno z razvojem upodobitvenega orodja v preteklih 37 letih dodobra nadgradil. Domači planet rodbine Atreides ter naslovni planet sta na videz približno takšna kakor v predhodnem filmu. In tako kot Lynchevi so se tudi Villeneuvovi kostumografi in scenografi nekoliko zgledovali po slogu »steampunka«, ki motiviko parne industrijske revolucije kombinira s fantastičnim futurizmom. Arhitektura in tehnologija sta temu primerno monolitni in orjaški.

Zadnja velika podobnost Villeneuvovega Duna z Lynchevim je potek zgodbe. A tu je tudi največja razlika. Zgodba poteka po približno enakih korakih, toda Villeneuve jo je na strateškem mestu prekinil. Lynch je v svoj film stlačil celo prvo Herbertovo knjigo, Villeneuve pa je posnel le njeno prvo polovico. S tem je nekoliko tvegal. Po eni strani se je izognil nevarnosti, da bo moral, tako kot se je primerilo Lynchu, Paulov upor cesarju in rodbini Harkonnen tako okrajšati, da bo zadnja tretjina filma polna razdrobljenih, preslabo povezanih dogodkov. Po drugi je tvegal, da zgodbe ne bo dokončal. Ali bo posnel še en film, je namreč odvisno od donosnosti prvega.

Kaj torej v seštevku prinaša Villeneuvov Dune? Na najbolj osnovni ravni spektakel orjaških podob, ki ga je preprosto treba videti v kinu. Njegova akcijska plat je dovolj razburljiva – režiserjev osnovni milje so vendarle trilerji –, a jo nekoliko krni njegov slab občutek za mehaniko spopadov in pregonov ter za prostor, v katerem se godijo. Liki so zgolj artefakti žanra, a če tega ne zamerimo Nolanu, zakaj bi Villeneuvu? Nazadnje, ko je filma konec, si dejansko želimo videti nadaljevanje in sklep.

Dušan Rebolj