V nadaljevanju preberite: 

Poslušanje je eden od ključnih pojmov postavitve; medtem ko se pripoved vsakokrat zaustavi pri eni osebi – eno zgodbo praviloma, z redkimi izjemami, pove ena oseba –, so vse druge osebe v prostoru, tako na odru kot tudi v občinstvu, pozvane k poslušanju. Ne zdi se naključje, da se predstava začne s pripovedovanjem bolj ali manj znanih pravljic (med njimi so Palčica, Rdeča kapica, Janko in Metka, Zvezdni tolarji …), saj pravljice s strukturo svojega narativa spodbujajo aktivno poslušanje, obenem pa nas seznanjajo s temami, motivi in arhetipskimi figurami (starka, mati, mladenka …), ki so del kolektivnega spomina, kolektivne zavesti ter hkrati del individualnega, intimnega življenja vsakogar izmed nas.

Predstava se pri tem prepričljivo poigrava s ­pripovednimi tehnikami ter literarnimi orodji. O travmi tako denimo pogosto ni mogoče spregovoriti enako ­neposredno, skorajda ­prostodušno kot o srečnem življenju, ki ga premotijo le minljive, začasne tegobe; za izrekanje travme so rezervirani premolki, zamolki, pa tudi metaforično, prispodobično govorjenje, včasih prenos lastnega lika v fantastičen ali živalski lik.