Partizanski dnevnik šel v 5000 rok in budil narodno zavest

Vojsko – Če ste dovolj pogumni in radovedni ter vam vožnja po ovinkasti hribovski cesti ne povzroča težav, vas v težko dostopni grapi na Vojskem čaka odlično ohranjena lepotica, »rojena« sredi poletja 1944. Partizanska tiskarna Slovenija, v kateri so tiskali Partizanski dnevnik, edini dnevni tiskani časopis odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi. Vsak dan, razen ob ponedeljkih, je časopis kot blisk na skrivaj švignil v roke novic željnih posameznikov in v njih ohranjal narodnozavednega duha.

Partizanska tiskarna Slovenija danes spada med najbolj avtentično ohranjene spomenike iz druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Objekt od leta 1957 upravlja ­Mestni muzej Idrija, ki je pred dnevi ob 75-letnici kulturnozgodovinskega spomenika pripravil več zanimivih dogodkov, povezanih z – mediji.

»Pomen Partizanskega dnevnika je bil takrat zelo velik. V slovenskem prostoru je bil oblika boja proti okupatorju. Bil je način organiziranja NOB, da so čim več ljudi spodbudili in bodrili v boju za svobodo. Prva številka je izšla novembra 1943 v Zakrižu nad Cerknim, še v ciklostilni tehniki, a ta kmalu ni več sledila potrebam, zato so ustanovili partizanske tiskarne. Prvega maja leta 1945 so se tiskarji izselili z Vojskega in odšli v Trst ter tam nadaljevali delo. Še danes ostaja neposredni naslednik Partizanskega dnevnika tržaški Primorski dnevnik, na katerega so ustvarjalci neizmerno ponosni. Sam objekt, se pravi tiskarna, in njegova dediščina sta ostala tu, pri nas,« je ob obletnici povedala direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec.

Domačini živijo s tiskarno

Tiskarno so odprli za javnost že leta 1947 ter se nekaj časa poigravali z idejo, da bi stroje in naprave preselili v idrijski muzej, a se to na srečo ni zgodilo. Tiskarna je namreč privlačna prav zaradi tega, ker še danes stoji na originalnem mestu, takšna, kakršna je bila ob postavitvi, čeprav je pot do nje res ovinkasta in precej naporna. A saj tudi opremljanje barak v času vojne vihre ni bilo lahka naloga.

Tiskarno so opremili z manjšim tiskarskim strojem iz zaprte tiskarne Ančka 222 na Vogrskem ter z avtomatskim hitrotiskalnim strojem ter stavnim materialom, ki so ga na skrivaj pripeljali iz Milana. Dve toni in pol težek stroj jim je uspelo iz Milana prepeljati v Gorico, nato pa v Vipavsko dolino in Trnovski gozd ter na Vojskarsko planoto, od koder so ga z vrvmi spustili v tiskarno. Okupatorji objekta niso odkrili, čeprav so bili dvakrat precej blizu.

»Danes je tiskarna edina ohranjena avtentična dediščina na sami lokaciji. Poudariti je treba, da gre zahvala tudi domačinom, ki so zrasli v tem prostoru in so na tiskarno čustveno navezani. Oskrbnik tiskarne ne pomeni biti tu v službi, pač pa živeti s tem objektom. Ko je slabo vreme, ko sneži, je treba ves čas imeti v mislih, da so lahko barake v nevarnosti,« je poudarila Ivana Leskovec.

Največja sovražnika sneg in žled

Albin Skok, ki je že približno trideset let oskrbnik Partizanske tiskarne Slovenija, ji je pritrdil. Največji sovražnik barak je zima. Visoka snežna odeja, ki je na Vojskem doma skorajda do svetega Jakoba in od svete Ane naprej, kakor pravi lokalna legenda, je največji sovražnik lesenih barak, velikokrat so na udaru zaradi žledu.

»Počutim se, kot bi imel doma kmetijo, saj s tiskarno živim, nisem le v njej v službi. Pri tem poslanstvu mi pomaga tudi družina. Treba je redno vzdrževati objekte, čistiti steze, voditi obiskovalce,« je opisal svoj vsakdan na dobrih 1000 metrih nadmorske višine oskrbnik Skok.

Ljudje, ki radovedni pridejo na ogled tiskarne, so nad njo večinoma navdušeni. Zadnja leta v muzeju naštejejo okrog 2000 obiskovalcev na leto, tiskarna je odprta vsak dan med 15. aprilom in 15. oktobrom od 9. do 16. ure. »Leta 1957, ko je muzej prevzel upravljanje, je bilo 182 obiskovalcev. Nedostopnost Vojskega, predvsem avtobusne povezave, je precejšnja težava, a ne glede na to tiskarna živi,« je povedala Ivana Leskovec. Objekt na Vojskem obiščejo tudi tuji turisti, največ jih je iz Avstrije, Nemčije in Italije, posamezniki kapljajo tudi iz drugih, bolj »eksotičnih« držav.



Če bi danes obiskali tiskarno, bi vam oskrbnik na originalnih strojih iz leta 1944 natisnil spominski letak, ob posebnih priložnostih pa bralcem priletijo v roke tudi posebni tiskani časopisi, kakšne so bile ob 75-letnici Novice iz gozda.

»V muzeju se trudimo, da zgodovina ne bi bila pozabljena. Da se poslanstvo, ki ga je med vojno opravljal Partizanski dnevnik, še danes prenaša naprej. Slovensko odporniško gibanje moramo postaviti v širši evropski kontekst, saj je bilo s tiskarstvom in partizanskimi bolnišnicami eno od najbolj organiziranih med drugo svetovno vojno. Zdaj, ko smo Evropejci, se moramo zavedati svojega pomena in vloge, ki smo jo odigrali v zgodovini Evrope, in kako smo prispevali k tej zgodbi. Pomoč, sodelovanje, medsebojno povezovanje in boj za svobodo so še danes obče človeške vrednote, ki niso samoumevne. Zanje se moramo vedno znova boriti in Partizanska tiskarna Slovenija je primer, ki nam lahko vedno znova odpre oči, da se tega zavemo,« je povedala Ivana Leskovec.