V nadaljevanju preberite:

Ni še tako zelo dolgo nazaj, ko so na newyorški podzemni železnici skoraj vsi brali. V enem samem vagonu si lahko videl, kako ljudje berejo časopise, in čisto vsak je bil napisan v drugačni pisavi. Ta prizor se mi je zdel nekaj najlepšega – koliko narodov, koliko različnih zgodb z različnih koncev sveta na eni sami vožnji od postaje do postaje.

Brale so se tudi knjige, zanimivo je bilo opazovati naslovnice, prepoznavati naslove in pisatelje, odkrivati še neznane literarne zaklade. Ko sem se prejšnji mesec vozila v zdelanih podzemnih vlakih v New Yorku, v katerih nikoli ni dolgočasno, saj so kot nekakšen jazzovski bas ritem mesta, ni bilo več bralcev časopisov in bralci knjig so bili redki in zato skoraj nezemeljski. Vsi potniki so gledali v pametne telefone ali pa so poslušali glasbo ali morda podkaste, pogledi iz oči v oči so bili redki, kot da se sedanjost trenutka in domišljije skoraj sama vozi skozi temačne umazane predore pod mestom. Če si danes bralec na mestnem potniškem prometu, kjerkoli po svetu, si že posebnež. Kar včasih ni slabo.