V nadaljevanju preberite:

Piše o Arlesu, mestu v Provansi, ki slovi zaradi neskončno nadarjenega slikarja, ki se je tja preselil leta 1888, »da bi našel sinjo barvo, globljo od neba, in rumeno, bolj sijočo od sonca«. Predstavijo ga starcu, ki naj bi poznal van Gogha, o njem pa mu ta pritlikavi mož pove le to, da je živel sam kot pes, da so ga otroci obmetavali s kamni in da je imel lase kot korenček. V tem mestu je van Gogh ustvaril na stotine slik, a nobena ni ostala tam. Vse, kar imajo, je dokument, ki jim ni v čast, saj v njem prebivalci mestne oblasti pozivajo, naj holandskega slikarja zaprejo v umobolnico.

V naslednjih esejih avtor knjige piše o Sieni, o inkviziciji in pokolih ter o trubadurjih, o Kreti, grški pokrajini in Atenah, o Etruščanih …

A knjigo sem začela brati na sredini. Zgodba o tulipanih, nič manj napeta kot Dumasov roman Črni tulipan, saj tudi Herbertov esej govori o tulipanski mrzlici v Holandiji v 17. stoletju. Tulipani, pisani lepotci in elegantneži brez vonja, so v Evropo prišli iz Perzije, v perzijščini njihovo ime pomeni turban. Ko so v 16. in 17. stoletju botaniki začeli eksperimentirati s tulipani in so ustvarjali nove in nove sorte in barve, so čebulice nenadoma postale dragocenejše od denarja in predmet strastnih finančnih transakcij. Kupci tulipanov so bili kot igralci na srečo in so lahko v nekem trenutku s svojimi rastlinami neznansko obogateli, vrednost posameznih sort je bila natančno določena kot delnice na borzi. Holandci niso imeli le ene najboljših mornaric na svetu, ampak tudi vsaj sto sort tulipanov s posebnimi imeni in velikansko vrednostjo. Najbolj dragoceni se je imenoval Semper Augustus. Njegovo podobo sem poiskala na internetu: je rdeče-belo pisan in ima prefinjen cvet, saj je na dnu keliha sinjina, »podobna odsevu vedrega neba«. Tulipan je bil vreden celo premoženje, pet tisoč forintov, toliko kot hiša z velikim vrtom. Tudi druge vrste tulipanov niso zaostajale – vredne so bile 2 voza pšenice ali pa 1000 funtov sira, 2 soda vina in 12 rejenih ovac … Ker je bilo trgovanje tako intenzivno, je zazijal vedno večji prepad med realno vrednostjo rastlin in ceno, ki so jo zanje plačevali.

Trgovanje s tulipani ni bilo le manija, ampak tudi ritual, kupčije s tulipanovimi čebulicami so se, kot piše Herbert, sklepale po krčmah in gostilnah, in to v posebnih sobah, v »brlogih« tulipanskega hazarda. Zdelo se je, kot da so kupci in prodajalci člani posebnega kulta. Vrednost posameznega tulipana je lahko čez noč narasla ali padla, zato je to tudi pripoved o kalvinistični strasti do trgovanja. Nekega dne se je parlament odločil, da bo vsemu naredil konec. Razveljavili so špekulacijske pogodbe in določili, koliko je lahko največ vredna tulipanova čebulica. Semper Augustus je čez noč izgubil ceno in slavo. Tulipomanije, te psihične epidemije, je bilo sicer konec, a kot pravi pisatelj, se bo lahko nekoč spet pojavila in nam zmešala glavo.