Vse najboljše, gospod predsednik

Nekateri ljudje prejmejo za jubilej malce daljše čestitke, tista, ki jo je danes, dan pred jutrišnjim 80. rojstnim dnem, prejel prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, je dolga več kot tristo strani in je v obliki knjige, v kateri so spominski zapisi kar petiinosemdesetih prijateljev, sodelavcev, sopotnikov.

Naslov knjige je Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu, izdala jo je založba Didakta, danes so jo na delovnem sestanku uredniškega odbora in sponzorjev v Društvu slovenskih pisateljev izročili slavljencu.



Spomenka Hribar je kolegom na današnjem sestanku povedala: »V čem vidim pomen te knjige? O Milanu mislimo, da vse vemo, a v resnici vemo prav malo. Je medijska, politična in kakršna že oseba, a kdo je on, kakšne so njegove zasluge, kako se je znajdeval v prejšnji državi, med njenim razpadanjem in nastajanjem nove države, vemo prav malo. Ta knjiga je bila tudi priložnost – jaz sem jo tudi izkoristila – nekatere nebuloze, laži, sprenevedanja in ponarejanja izpostaviti dejstvom, za katera se ne ve ali noče vedeti.«

Upravni odbor, je dodal Slavko Pregl (poleg njega so bili v njem še Špela Furlan, Anton Rupnik, Ivo Vajgl in Rudi Zaman), se je sestal septembra lani, cilj je bil oddati knjigo v tisk decembra, kar je ob finančni pomoči družb BTC, Riko in Studio Moderna tudi uspelo.

Kučan je navrgel, da je nad darilom ganjen, ne pa presenečen, saj je o nameri izvedel že prej, nad njo, je dodal, celo ni bil najbolj navdušen. »Če bi me kdo vprašal, kaj si želim za rojstni dan, bi rekel knjiga, ne sicer ta, vendar knjiga. Hvaležen in ponosen sem, da ste se tega dela lotili, zdaj mi ostane le še to, da potešim radovednost in knjigo preberem. Tega se bom lotil kar takoj po našem srečanju.«

Knjigo so po Zamanovih besedah uvrstili v niz biografij in avtobiografij, v katerem sta na primer že izšli knjigi Franceta Bučarja in Joschke Fischerja. V uvodu v knjigo so člani uredniškega odbora zapisali: »Zavestno smo se zato odločili, da si ne bomo obuli prevelikih čevljev, da ne bomo enciklopedično uredništvo, ki bi dolgo tehtalo, kako in kaj, podrobneje opredelilo objekt svojega opazovanja ter nato nezmotljivo poiskalo podkovane sodelavke in sodelavce, ki bi osvetljevali vnaprej zastavljene podrobnosti velikega načrta. Prav tako nismo želeli graditi političnega projekta, ki bi komurkoli želel parati živce ali zalivati pridušene nasmehe.«



Za prikaz časovnega in zgodovinskega okvira so člani uredniškega odbora naprosili zgodovinarja Boža Repeta, da za uvod v dolg niz pričevanj napiše »kratek sprehod po dejstvih, ki so nekakšni mejniki na slavljenčevi poti.«

Repe je jasen: »Kučan je bil po vseh možnih kazalnikih nepretrgoma več kot dve desetletji, tudi še daleč po izteku mandata, daleč najbolj priljubljen slovenski politik. A hkrati tudi sistematično in zelo strupeno, mirno bi lahko zapisali kar patološko napadan s strani svojih političnih nasprotnikov ter nekaterih medijev. (...) V prvem predsedniškem mandatu, ki ga je brez težav dobil že v prvem krogu, je v političnem in moralnem smislu za večino ljudi Kučan predstavljal oporo v novem, zmedenem tranzicijskem času, v katerem so zmagovali brezobzirnost, grabežljivost in tekmovalnost brez enakopravnih pogojev, glavni novi vrednoti pa sta postali uspeh za vsako ceno in dobičkarstvo.«