Scenarij osamosvojitve

Zadnja dva dneva novembra leta 1990 smo v Sloveniji še zadnjič praznovali vsejugoslovanski praznik dan republike. Ljudje so dva prosta dneva različno izkoristili – kot je poročalo Delo, ki je izšlo 1. decembra – v Savinjski dolini so, denimo, še vedno odpravljali posledice katastrofalnih poplav z začetka meseca, mnogi pa so praznična dneva izrabili za prvo smuko v letu. Na Golteh, kjer so prav tisto leto odprli novo dvosedežnico, so imeli že 30 centimetrov snega. A začetek decembra je prinesel še nekaj, Delo je na naslovnici in na drugi strani objavil vest, da je slovenska vlada – takrat se ji je še reklo republiški izvršni svet – izdelala scenarij osamosvojitve.

V bistvu je bilo to gradivo, v katerem je vlada Lojzeta Peterleta pojasnjevala razloge za razpis plebiscita in oceno možnih posledic. Vlada je naredila prvi korak k temu, kar so zahtevali številni politiki v času pred plebiscitom – seznaniti ljudi, z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami plebiscitarne odločitve. To je bil tudi čas, ko se je intenzivno sestankovalo, iskalo najprimernejši datum in nasploh je bilo v politiki čutiti veliko živčnosti in negotovosti. Vladni scenarij naj bi, še preden je potem skupščina razpravljala o plebiscitu in datumu, kdaj naj bi potekal, poskušal prikazati realen položaj.

Trije načini

Na začetku gradiva je vlada po­udarila, da bo Republika Slove­nija prevzela tiste pristojnosti, ki jih je do takrat uresničevala na rav­ni federacije, če bo rezultat plebiscita za samostojno in neodvis­no slovensko državo. To je pomenilo, da Slovenija ne bi bila več del federacije, del SFRJ, ampak samostojna država, mednarodnopravni sub­jekt, in bi samostojno odločala, kakšne povezave bo vzpostavlja­la z drugimi državami. Plebiscitarna odločitev, so takrat zapisali, je zavezujoča za skupščino, vlado in predsedstvo Slovenije.



Odločitev za samo­stojnost se, po mnenju takratnega izvršnega sveta,lahko uresniči na tri načine: bodisi z razvezo od drugih republik v federaciji, bodisi z izločitvijo iz fede­racije oziroma odcepitvijo Slove­nije, bodisi s sklenitvijo konfede­ralne pogodbe, med samostojnimi državami. Če pa bi se slovenski narod odločil, da ne želi, da bi Sloveni­ja postala samostojna in neodvis­na država, bi to po mnenju vlade pomenilo, da ne želi sam odločati o svoji prihodnosti, kar bi tudi pomenilo, da bi ostal v federaciji, kjer bi večina odločala o njegovi usodi in kjer bi tudi v njegovem imenu s preglasovanjem odločali o te­meljnih pogojih življenja Slove­nije.

Največ pozornosti je vlada v svojem scenariju namenila gospodar­stvu in vplivu osamosvojitve nanj. Napovedala je, da bo, ne glede na to, za kaj se Slovenija odloči, ali za samostojnost ali obstoj v fede­raciji, gospodarstvo v Sloveni­ji v globoki krizi. Prihodnja leta bodo, je zapisala, v vsakem primeru leta odrekanja, povečevanja brezposelnosti, zmanjševanja pro­duktivnosti in krize. Zato bi osamosvo­jitev lahko omogočala hitrejšo vzpo­stavitev normalnega gospodar­skega sistema, samostojno, slo­venskemu gospodarstvu ustrez­no ekonomsko politiko, normal­ne kapitalske tokove s svetom, boljšo izrabo geografskega pro­stora, učinkovitejše izkoriščanje razvojnega potenciala, pospeše­no prilagajanje evropskim nor­mam gospodarjenja in prenehanje vzdrževanja drage zvezne države.

Kritična odvisnost

Je pa osamosvajanje Slovenije, so opozarjali načrtovalci vladnega gradiva, povezano s tveganjem, saj je odvisno od dogajanj, ki jih ni mogoče v celoti predvideti, predvsem pa od odzivov drugih delov Jugoslavije in federacije ter drugih držav, mednarodnih finančnih in drugih institucij. Še posebno kritična je bila takrat takojšnja odvisnost od posojil tujih poslovnih bank in tuje finančne pomoči, ki je ni mogoče zagotoviti vnaprej.

Zaradi tega je bilo tveganje na teh dveh področjih zelo veliko. V času od razglasitve izidov ple­biscita do osamosvojitve Slove­nije, so opozarjali, bodo morali vlada in drugi državni organi delovati tako, da se bo mogoče izogniti po­sledicam, ki bi spremljale takojš­njo enostransko prekinitev vezi z drugimi deli Jugoslavije. Brez tega bi po mnenju vlade sloven­sko gospodarstvo ogrozili: lahko bi sledili blo­kada finančnih tokov zaradi skupnih dolgov, izguba jugoslo­vanskega trga in zunanjetrgovin­skih povezav s svetom, ki jih je dotlej imela Slovenija prek jugoslovan­skih podjetij in ustanov, izguba premoženja v drugih delih Jugo­slavije, zmanjšanje obsega trga, ki je za tuja vlaganja manj zanimiv, nenaklonjen odnos Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in drugih mednarodnih institucij do Slovenije ter veliki stroški razvi­janja lastnega gospodarskega sistema.



Po oceni, ki jo je izde­lal republiški sekretariat za načrtovanje, bi za 50 odstotkov zmanjšana prodaja v druge repu­blike za Slovenijo pomenila za okoli 19 odstotkov manjšo proizvodnjo. Kar pa zadeva dolgove v tujini, so menili, se tudi osamosvojeni Sloveniji ni bati kaj posebnega, saj je bila Slovenija relativno malo zadolžena in je bila s svojim izvozom sposobna dolgove tujini redno odplačevati. Slovenija bo, so še zapisali na vladi, če se bodo prebivalci odločili za njeno osamosvojitev, še naprej spoštovala mednarod­ne pogodbe, ki jih je sklenila Ju­goslavija z drugimi državami in se nanašajo samo na ozemlje Slovenije.

Prav tako so zagotavljali, da se položaj manjšin v Slo­veniji ne bo poslabšal, da bodo prebivalci italijanske in madžarske narodnosti tudi v samostojni Sloveniji imeli vse pravice, ki so jih imeli do takrat. Pripadniki drugih naro­dov in narodnosti, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, pa da bodo lahko, so zagotovili, če bodo tako želeli, pri­dobili slovensko državljanstvo.