Videl je vse, a razumel prav ničesar

V nadaljevanju preberite: 

»Čeprav sem sedel na kamniti­ stopnici v Vzhodnem Berlinu, sem podobe prejemal od nekod drugod. Vse so bile črno-bele, kot Jenniferine fotografije. Lesena hiša na Cape Codu v Ameriki. Hiša iz borovine in cedrovine. V njej je velik kamin. Okna so ovešena z lesenimi polkni. Nekje v tej hiši je Jennifer in njeni lasje so zdaj beli. Slišal sem krike galebov z obale na Cape Codu in z nabrežja reke Spree v Vzhodnem Berlinu,« pisateljica, pesnica in dramatičarka Deborah Levy zapiše v romanu Mož, ki je videl vse, v katerem se – tako kolektivna kot intimna – zgodovina razgrajuje in seseda sama vase, vanjo pa se naseljujejo ljubosumje, paranoja, izdaja, upanje in pozaba. In če je Deborah Levy leta 2018 izdala esej Things I Don't Want to Know (knjiga Vsega tega nočem vedeti je v prevodu Ane Ugrinović izšla pri založbi Mladinska knjiga, v juniju pa ji sledi tudi Cena življenja, druga knjiga te avtobiografske trilogije), se roman Mož, ki je videl vse, katerega protagonist Saul Adler tava ne le po Vzhodni Nemčiji, temveč tudi med drobci lastnega življenja, spoprijema prav s slednjim – kaj storiti z vedenji, ki jih ne moremo prenesti, kaj s spoznanji, ki so vse pretežka, preboleča.