Tek skozi gorečo hišo

»Če je proza hiša, je poezija človek, ki v plamenih precej hitro teče skoznjo,« je nekoč dejala kanadska pesnica, esejistka, prevajalka in klasična filologinja Anne Carson (1950), ena od najvznemirljivejših in najpresunljivejših sodobnih pesnic, ki v žanrsko in formalno nedoločljivih besedilih literaturo spaja z glasbo, gledališčem in slikarstvom, ob tem pa brodi po prepletu antičnega in sodobnega ter se napaja pri delih Sapfo, Simone Weil, Emily Brontë, Tukidida in Homerja, pa Oscarja Wilda in Virginie Woolf.

Začetke življenja in dela Anne Carson je smiselno iskati v Torontu, kjer se je leta 1950 rodila gospodinji in bankirju, zatem pa se zaradi očetovega dela neprestano selila po kanadskih mestecih (Stoney Creek, Port Hope in Timmins); prav tako smiselno jih je iskati v antični Grčiji in Rimu, v svetu Erosa in Herakleja ter velikanov in vulkanov (ki jih Anne Carson obožuje in menda velikokrat slika), v katerega se je s študijem klasične grščine podala že kot najstnica.

»Že tedaj se mi je to zdel najboljši jezik, povsem svojstvena izkušnja,« je dejala v intervjuju, zatem pa priznala, da je na njeno ljubezen do antike vplival tudi Oscar Wilde (svoji najpogostejši opravi – karirastim hlačam, dolgem črnem plašču in živordeči kravati – še danes rada pravi suknja Oscarja Wilda).

Po študiju klasične filologije na Univerzi v Torontu in klasične grščine na Univerzi St. Andrews je doktorat posvetila lirski pesnici Sapfo, nato pa ga leta 1986 predelala v prvenec Eros the Bittersweet: An Essay, ki pred bralca zanaša vprašanja o erosu, erotiki, ljubezni in naklonjenosti, s tem pa začrtala neulovljivo in neopredeljivo lego prihodnjih besedil, ki v najrazličnejših formatih in žanrih (pesmi v prozi, romani v verzih, fikcijski eseji, izpovedni zapisi in lirična predavanja) tičijo na vozlišču literature in zgodovine, antropologije in slikarstva, glasbe in znanstvenih razprav. »Zakaj resnica ne bi bila nemogoča in zakaj nemogoče ne bi bilo resnično?« je nekoč zapisala, ob tem pa verjela, da je jezik »nezmožen natančno izraziti, kar mislimo. Simbola se nikoli ne ujemata popolnoma. Posredi je Eros.«



Njena mojstrskost je bila sprva bolj ali manj neopažena, nato pa je v devetdesetih objavila zbirke pesmi in esejev Plainwater: Essays and Poetry, Glass, Irony and God ter Men in the Off Hours, ki so jo nemudoma ponesle v literarni panteon in ji poleg predanega bralstva zagotovile kopico poklonov in nagrad (njeno delo so opevali tudi nobelovka Alice Munro ter Michael Ondaatje in Susan Sontag, Anne Carson pa se je v literarno zgodovino zapisala tudi kot prva ženska, nagrajena s prestižno angleško nagrado T. S. Eliota).

Ob rednem pisateljevanju je svojo ljubezen do antike poglabljala s prevajanjem (v angleščino je poleg antične poezije prenesla Ajshilovo Orestejo, Sofoklejevi Antigono in Elektro ter mnogo Evripidovih del) in poučevanjem na kanadskih in ameriških univerzah. »Ko sem začela izdajati, so ljudje dobili idejo, da bi morala poučevati pisanje, česar nikakor ne znam in v kar v resnici ne verjamem,« je dejala v intervjuju in se obešenjaško oklicala za »gostujočo [karkoli]«.

Kljub širokemu in raznolikemu opusu, ki ga gradi dobra tri desetletja, je z deli Autobiography of Red: A Novel in Verse (1998) in The Beauty of the Husband: A Fictional Essay in 29 Tangos (2001) njena najprepoznavnejša forma postal roman v verzih (ki kakopak ni niti roman niti pesnitev), razpet med antično in sodobno književnostjo. Autobiography of Red (Avtobiografija rdeče), ki jo je »kot daritev« spisala v manj kot letu dni, se naslanja na mit o krilatem velikanu Gerionu, katerega črede se je bil v desetem od znamenitih dvanajstih del primoran polastiti Heraklej, ter ga prevrača, preobrača in premešča v sodobnost, v zgodbo o (še vedno rdečem in krilatem) milem srednješolcu Gerionu, ki se zaplete s postavnim, predrznim in neprizanesljivim Heraklejem, nato pa v Buenos Airesu pristane v nenavadnem ménage a trois. Heraklej, ki ga zasnuje Anne Carson, se namesto črede polasti Gerionove nedolžnosti (duševne in ob tem telesne), bralca pa sili k vprašanjem poželenja, ljubezni, krutosti in slepote. Pisatelj in literarni kritik Sam Anderson je tovrstno spajanje antičnega in sodobnega opisal kot značilen »paradoks oddaljene bližine«, avtorica pa je zatrdila, da z besedili kljubuje in oporeka »dolgočasju pripovedništva«.

»Naredila bom vse, da se izognem dolgočasju,« je nekoč zapisala, zatem pa dodala: »Vajeni smo nekakšne inercije, sedenja in poslušanja. Ampak zelo pomembno je priti do misli in jih nekako razburkati, spraviti v gibanje, premakniti tja, kjer še niso bile. In to je tisto, kar si z nepričakovano vsebino in bizarnimi formami pravzaprav želim doseči. Ne gre za mistificiranje, gre za vprašanje, kako se lahko znotraj poljubnega – in vsem znanega – gradiva miselno gibljemo tako, kot se doslej še nismo.«

In res – prebiranje Anne Carson je (kot rada prizna) zahtevno in naporno opravilo, ki bralca pahne v nelagodje, v preiskovanje zakonitosti in meja (lastnega) jezika, v preizpraševanje vsega povprečnega in vsakdanjega (ne le v literaturi, temveč tudi v življenju), v ponovno iskanje pomena in smisla. Kot zapiše v pesmi Stanzas, Sexes, Seductions: »Biti si želim nevzdržna.«

»Anne Carson je pesnica z neverjetnim razponom, ki v svojih delih gradi labirinte mitoloških, zgodovinskih in filozofskih tem, toda po njih tava z neverjetno lahkotnostjo in brez učenjaške distance. V svojih zvrstno nedoločljivih zapisih se spet in spet vrača k starodavnim, večnim vprašanjem, vendar nanje odgovarja z rezko svežino, ki veje tako iz duha sodobnosti kot iz genialnosti pesničinega osebnega uvida.

Njeno pisanje je vselej na meji med znanstvenim in liričnim, med objektivnostjo in globoko subjektivnostjo; pretresa intelekt in dušo,« je o njenem delu zapisala prevajalka Tadeja Spruk, ki za zbirko Labirinti (LUD Literatura) pravkar pripravlja prevod Grenkosladkega Erosa (doslej je bila Anne Carson v slovenščino prevajana zgolj za radio) in je mojstrsko prevedla tudi Stekleni esej, v katerem avtorica zapiše: Mati nenadoma spregovori. / Tista psihoterapija ti pa nič kaj ne pomaga, kaj? / Ne prebolevaš ga. // Moja mati zna povzeti stvari. / Zakon ji ni bil nikoli kaj prida všeč, / a všeč ji je bila misel na to, da imam moškega in gre moje življenje naprej. // Hja, on rad jemlje, ti pa daješ, upam, da se obnese, / je bilo vse, kar je rekla, potem ko ga je spoznala. / Dajati in jemati sta bili takrat zame / samo besedi. Še nikoli prej nisem bila zaljubljena. / Bilo je, kot bi se kolo kotalilo po hribu. In pa: Preveč si zapomniš, / mi je nedavno rekla mati. // Zakaj se oklepaš vseh teh reči? Jaz pa sem rekla: / Kam pa jih lahko odložim? / Preskočila je na vprašanje o letališčih.

V želji po preseganju znanega in osvojenega se Anne Carson poleg pisateljevanja (v zadnjih letih so požele hvalo predvsem knjige Nox, Red Doc> in Float), predavateljstva in prevajanja zdaj posveča tudi intermedijskim uprizoritvam svojih besedil, ki s pomočjo njenega moža, umetnika Roberta Currieja, vključujejo tudi plesalce ter zvočne in video vsebine.

»Vem, da moram ustvarjati. In knjiga je v naši kulturi priročna oblika ustvarjanja, vendar je vse manj zadovoljujoča. Nikdar nisem čutila, da povsem izčrpa katerokoli od mojih idej,« je dejala pred kratkim in s tem nakazala, da bodo njena dela še naprej premikala meje poezije in proze ter – kot bi dejala sama – še naprej spominjala na kolo, ki se divje kotali po hribu.

———
Prispevek je del rubrike V hiši jezika, ki izhaja vsak drugi petek ter izpostavlja pozabljene in prezrte slovenske in tuje avtorice.