»Slavim drugih 50 odstotkov nagrade!«

Na knjižnem sejmu, ki se ga je lansko leto udeležilo več kot 285 tisoč obiskovalcev, in se je delovno začel včeraj, je v torek, gostovala najnovejša Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk, a o solavreatu Petru Handkeju ni hotela reči nič žalega. Več žebljev v krsto Nobelove nagrade za literaturo je glasno zabil novi nagrajenec ugledne nemške literarne nagrade, nemški pisatelj bosanskega rodu Saša Stanišić.

Direktorju sejma Jürgenu Boosu se je na dan slovesnega odprtja na uvodni novinarski konferenci kar smejalo, uspelo mu je namreč zadnji hip urediti, da je ob njem sedela Nobelova nagrajenka za literaturo Olga Tokarczuk. V program protokolarnega slavnostnega odprtja mu je očitno ni uspelo vriniti, vse za prireditev je bilo že zdavnaj orkestrirano, je pa zato poljska pisateljica uvodno novinarsko konferenco porabila za to, da je svetovni javnosti zaupala nekaj univerzalnih misli o pomenu literature, na vprašanja o izidu nedavnih poljskih volitev in o sonagrajencu, dobitniku Nobelove nagrade za literaturo za letos Petru Handkeju, pa je odgovarjala elegantno zadržano, z nekakšnim mehkim optimizmom in prefinjeno dostojnostjo.

»Verjamem v literaturo, ki ljudi združuje, ki poudarja tisto, kar jim je skupno, ne glede na različnost – barvo kože, spolno usmerjenost ali karkoli, po čemer se na zunaj razlikujemo,« je povedala, »verjamem v tiste vrste literaturo, ki zna jasno pokazati, da smo globoko povezani z nevidnimi nitmi, v tiste vrste literaturo, ki govori o živahnem, ves čas spreminjajočem se svetu, ki učinkuje kot skupnost, katere droben, a ne nepomemben delček smo vsi.«



O izidu poljskih volitev, pred katerim je svarila, je bila Olga Tokarczuk jasna: »Seveda me rezultat volitev ni ravno navdušil, nekaj pa obeta nova sestava parlamenta. Mislim, da se bo v naslednjih štirih letih v parlamentu zgodilo kaj novega.« O Handkeju je poljska nobelovka povedala, da se med literarno turnejo po Nemčiji ni imela časa ukvarjati z medijskimi odzivi in da ji je vseeno, saj je bila tarča napadov običajno ona.

Borzno združenje nemških založnikov in knjigotržcev zadnji dan največjega knjižnega sejma na svetu podeljuje nagrado za mir, je predvčerajšnjim podelilo tudi letošnjo nemško nagrado za književnost: za nemški roman leta – prodajna uspešnica sicer že prej – so na slovesnosti v nekdanji frankfurtski mestni hiši razglasili delo Saše Stanišića Herkunft (Izvori), avtobiografski roman, v katerem v Višegradu rojeni avtor, ki je pred vojno v Jugoslaviji odšel na tuje, reflektira svojo življenjsko zgodbo.

Žirija je zapisala, da je Stanišić, ki mu gre 25 tisoč evrov nagrade, »tako dober pripovedovalec zgodb, da celo ne zaupa pripovedovanju zgodb. Pod vsakim stavkom njegovega romana se skrivajo nedosegljivi izvori, ki pa hkrati pripoved usmerjajo. Vidni so le kot drobci, kot delci pripovedi in kot poigravanje s tem, v katero smer bo zgodba zavila. Avtor bralce bogato obdari s svojo neskončno domišljijo in jih zvabi v svet brez konvencionalne kronologije, realizma ali zapovedane enoznačnosti. ‘Obotavljanje ni še nikdar povedalo dobre zgodbe,’ pravi njegov prvoosebni pripovedovalec.

Stanišić na zgodbe o nerazumevanju iz preteklosti z veliko humornostjo odgovarja s svojimi, Izvori so portret sodobnosti, ki se ves čas pripoveduje na novo. Avtoportret s predniki tako postane roman o Evropi.« Žirija je obravnavala 203 knjige, ki so izšle med lanskim oktobrom in letošnjim septembrom, na seznam izbranih je najprej uvrstila dvajset romanov, kasneje je izbrala šest finalistov in izmed njih imenovala zmagovalca.
 

»Tega literatura ne bi smela početi«

Zahvalni govor je Stanišić uporabil za soočenje s Handkejem: »V sebi imam 1.200 miligramov ibuprofena, in če mi boste kasneje čestitali, se držite proč od mene, ker sem morda kužen. Tiroiditis ni nekaj prijetnega, zjutraj so me mišice tako bolele, da nisem mogel odpreti zobne paste, lotiti sem se je moral s škarjami. Resnično sem neizmerno zadovoljen s to nagrado in od današnjega jutra sem se osredotočal na dejstvo, s kakšnim  veseljem jo bom sprejel. A bila je še ena nagrada, ki je zmotila mojo koncentracijo, in je bila pomembnejša. Zgodilo se je na Švedskem, v Stockholmu. Nekdo mi je pokvaril užitek ob nagradi, zato vas prosim za prizanesljivost, če to priložnost uporabim za kratko uteho, ki bo odtehtala približno 50 odstotkov omenjene nagrade. Razburjam se zato, ker sem imel srečo, da sem lahko zbežal pred tistim, česar Handke v svojih besedilih ne opisuje. Da danes lahko stojim pred vami, se lahko zahvalim naključju, ki nima zveze s tem človekom in njegovimi besedili iz devetdesetih let. In čudi me, da je resničnost, o kateri pravi, da v njej išče pravičnost za vse, zlagana. Tega literatura ne bi smela početi. Tu stojim, da bi slavil drugo literaturo, slavim drugih 50 odstotkov nagrade. Slavim Olgo Tokarczuk. Slavim literaturo, ki si upa vse in ki tudi v političnem boju stavi na moč jezika. Slavim literaturo, ki ni cinična, ki ne zavaja in nima bralca za tako neumnega, da bi mu s poetičnim opisovanjem prikrivala laži. Slavim druge pisatelje, slavim Olgo Tokarczuk.«
 

Poznič: Kdaj bo umetna inteligenca govorila slovensko?

 

Minister za kulturo Zoran Poznič je ob udeležbi na sprejemu na slovenski nacionalni stojnici navrgel, da se na sejmu počuti odlično: »Ves dan pridobivam veliko novih informacij, z ekipo poizvedujemo, kako so po evropskih državah in drugod organizirani posamezni sklopi, ki predstavljajo zanimanje za knjigo, za pisano besedo, materinščino. Letošnja država v gosteh, Norveška, ima primerljivo število prebivalcev in nam je na nekaterih področjih, ki v resnici predstavljajo temelj družbe, lahko dober vzor. Slovenski narod temelji na besedi, na knjigi, naši heroji so naši pesniki, ne vojskovodje … opazujemo, da bomo znali našim razmeram primerno vse prilagoditi enaindvajsetemu stoletju doma, v Sloveniji.«

Ob norveški napovedi, da bodo v okviru projekta gostovanja poskrbeli za izid okrog petstotih norveških knjig v nemščini, je Poznič dodal: »Ta številka govori o prevodu norveških literarnih del v nemščino in je seveda tudi del projekta gostovanja na letošnjem knjižnem sejmu in ne vidim razloga, da ne bi moglo biti tudi število slovenskih naslovov čez dve, skoraj tri leta podobno. Brez skrbi, vsemu, kar se bo dogajalo in kar bomo postorili za gostovanje v Frankfurtu, posvečamo izredno pozornost. Moram pa še enkrat opozoriti, to je le manifestacija, ki nam mora omogočiti in ki nas v resnici bo pripeljala do večjega razumevanja pomena slovenske besede in slovenske knjige doma. Razložiti si bomo morali, kaj sploh želimo od slovenščine v enaindvajsetem stoletju, postavili si bomo vprašanja, kot je kdaj bo umetna inteligenca govorila slovensko in še druga. Na neki način je knjižni sejem le vozilo, ki nam bo v enem segmentu omogočilo vse tisto, kar moramo postoriti na področju ohranjanja, razvoja na področju jezika, literature, založništva in vsega, kar gre zraven.«