Ljudje, ki ljubijo resnico, so vedno izvirni

V nadaljevanju preberite: 

Pesnica, prozaistka, prevajalka, urednica in kritičarka Marianne Moore (1887–1972) z domiselno, jezikovno natančno, lucidno in humorno pesniško govorico velja za enega od najznamenitejših glasov modernizma, čeprav ni hotela biti ena od najbolj inovativnih sodobnih pesnikov, le ena od najbolj resnicoljubnih.

»S trirogeljnim klobukom in ogrinjalom, kot so ju nosili vojaki v času ameriške revolucije, je bila v petdesetih letih minulega stoletja gospodična Marianne Moore v domačem Greenwich Villageu prepoznavna pesniška ikona; nadvse priljubljena, majčkeno 'trčena' neporočena teta. V enem letu so njene Zbrane pesmi pobrale kar tri nagrade; poleg pulitzerja še nagradi bollingen in nacionalno književno nagrado. Ponudili so ji celo, da ­poimenuje nov model forda, čeprav predlagano ime ni bilo izbrano,« je daljnosežen (pesniški) vpliv Marianne Moore povzela pesnica in prevajalka Veronika Dintinjana.

Marianne Moore je oboževala bejzbol – leta 1968 je z metom žoge odprla bejzbolsko sezono na slovitem stadionu Yankee; najprej je navijala za brooklynske Dodgerje, nato za Yankeeje, je dodala ­Veronika Dintinjana –, najboljši bralci njene poezije so bili pogosto prav pesniki, s katerimi se njena poezija najpogosteje primerja, med ­njimi Ezra Pound, T. S. Eliot, William Carlos Williams in Elizabeth Bishop (slednja je v Marianne Moore našla mentorico, njeno pesniško govorico pa opisala kot ­jasno in ­bleščečo).