Samo vojaki in ptiči govorijo o gnezdih

V nadaljevanju preberite: 

Pisateljica in igralka Berta Bojetu Boeta (1946–1997) se je v izvirnem in drznem poetičnem slogu, ki je skupen tako njeni poeziji, prozi in dramatiki kot gledališki in filmski igri, v slovensko književnost vpisala z raziskovan­jem telesnosti, erotike, ujetosti, izgnanstva, represije in nasilja, samo sebe pa je označila kot »upornico, popotnico, ki ima le eno pot – k sami sebi«.

»Osrednji liki Berte Bojetu Boe­ta so preživelci; zaznamovani so s travmo,« je v spremni besedi Zbranih pesmi (2016) zapisala Vanesa Matajc. Ob tem dodaja, da se avtoričina poetična igra, poezija in pripovedna proza čedalje očitneje zgoščajo v jedrno temo travme in občutja izgnanstva. »Vsebinske paradigme, v katerih se uprizarja ta jedrna tema, so iste: posameznik/posameznica – družbene vloge/samovzdrževanje družbe/režim – moč/oblast. Ta razmerja se manifestirajo v tistem eksistencialnem vidiku, ki je hkrati najosebnejši in najdovzetnejši za razosebljujoče zlorabe: v jazovi razpoložljivosti z lastnim telesom; v erotiki«.