V Mehiki nikoli ne rečejo ne, v Sloveniji pa

»Mislim, da sem videl več Slovenije od povprečnega Slovenca in da mogoče bolje poznam slovensko zgodovino od povprečnega Slovenca.« Tole je pred sedmimi leti povedal pisatelj Carlos Pascual, Mehičan, ki že lep čas živi v Sloveniji. Nilski konji v puščavi so njegova četrta »slovenska« knjiga, v kateri ponuja kalejdoskop pomenljivih odbleskov slovenskega in mehiškega vsakdana.

Pascual se zdi v tej knjigi na podobni točki, o kateri je pred leti pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak navrgla: »Seveda razumem, da nekateri slovenski bralci in bralke vidijo moj poglavitni prispevek v vlogi opazovalke, ki je hkrati zunaj in znot­raj slovenske družbe in kulture, ampak zame ostaja to drugotnega pomena. (…) počasi sem se že utrudila večne teme o 'outsiderju', ki opazuje stvari od znotraj. Želim si pisati o intimnih tematikah in situacijah, ki so splošne narave, torej bi se lahko dogajale kjerkoli, ker presegajo okvir kraja.«

Založba ponuja Pascualovo knjigo z besedami, da njegovo pisanje v obliki lahkotne meditacije, ki ves čas prehaja med esejistiko in avtorefleksijo, odlikujejo zmeren optimizem in melanholična vdanost v usodo, humornost, samo­ironija, pri čemer izhaja iz na videz preprostih, vsakdanjih dogodkov. Pravzaprav bi bilo mogoče reči, da avtor z drobci, ki jih detektira vsepovsod ali pa se mu prikradejo iz spomina, na poseben način komentira turbulence, ki se dogajajo v družbi na tej ali oni strani Atlantika, in v njih išče pomenljive, določujoče vzorce. Po tej plati se njegovo pisanje uvršča v kontekst, ki ga po »slovenoloških« tančinah in podtonih vtisov poznamo že od Erice Johnson Debeljak pa tudi Noaha Charneyja, Mathiasa Rambauda, morda še koga. Ob njihovih pogledih na stanje stvari v Sloveniji se je mogoče zamisliti, čeprav to najverjetneje ni mogel biti njihov prvi namen.

Odtenki, ki štejejo

Pascual v novi knjigi – doslej je v slovenščini izdal dela O služkin­jah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, Debeli zidovi, majhna okna in Nezakonita melanholija (za zadnje je prejel nagrado novo mesto za najboljšo kratko prozno zbirko) – razgrinja svojo posebno igrivo obliko refleksivnosti, ki seveda neizogibno izhaja iz avtobio­grafskosti, a to niti ne more biti presenečenje, presenetljiva je njegova drugačnost: sklepi posamez­nih enot poantirajo nekaj manj očitnega, iz ideoloških ali drugačnih razlogov spregledanega, ponujajo nove odtenke, avtor z njimi elegantno vtiskuje v pripovedi večplastnost, poleg tega s svojimi uvidi zmeraj znova potrjuje, da mu je mar, da ni brezbrižen, pa tudi če gre za malenkosti, tako rekoč banalne detajle.

O svoji dobronamerni vizuri je pred leti v pogovoru za Delo povedal: »Všeč mi je esenca slovenstva, vendar menim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. Tujci imamo ponižno nalogo sprejemati, kar je dobrega, a tudi opozarjati na tisto, kar ni najboljše in bi omogočilo mladim spregledati in postati dojemljivi za nove priložnosti, kar ne bi v ničemer ogrozilo tega, kar že imate.«

Kljub tej benevolentnosti je več kot zanimivo, kaj Pascuala kot načelnega obstranca, naključnega opazovalca dogajanja na primer v risu kulture najbolj preseneča: »Tako je – kar opažam tudi v slovenskem kulturnem prostoru, kjer pretirana vpletenost države proizvaja umetnika birokrata, ki na koncu postane veliko bolj sposoben v komuniciranju s kulturnimi institucijami kot s someščani (…) Prijateljstva je zamenjalo mreženje: drugi so pomembni toliko, kolikor ti lahko pomagajo povzpeti se s položaja znotraj javne sheme, ali pa kot priče tvojih osebnih uspehov. Prijateljstvo je posel.«

Očitek o pomanjkanju sproščenosti

To je seveda nekaj čisto drugega kot običajno soočenje miselnosti, ki ga odlično ilustrira njegovo opažanje: »Da nečesa ni mogoče popraviti, sem prvič slišal v Sloveniji – v Mehiki ti nikoli ne rečejo kaj takega. Mehičanu gre kaj takega z jezika tako težko kot Slovencu tisto, ko mora na glas priznati, da se ves čas ne utaplja v delu.«

O nelagodju, ki ga občuti ob opazovanju tukajšnjega kulturnega pogona in porabljanju javnega denarja v njem, je lepo brati, še posebno ker opažanja niza kulturnik, ki v osnovi goji neodvisno držo: »(...) ko vidim očitne primere samopromocije posameznikov z javnimi sredstvi – ki ob tem glasno kričijo in s prstom kažejo na skorumpirane vodilne politike in tako izpolnjujejo del svoje poklicanosti – takrat me pograbi nezadržna želja, da bi se namesto tega po krvavih stopnicah piramid še vedno valila srca.« Ko gre njegov pogled širše, si ne more kaj, da se ne bi spodobno pridušal: »Če kaj pogrešam v teh zadnjih letih, ko živim v deželi, ki se zdi kot iz pravljice, je to pomanjkanje sproščenosti, lahkotnosti, nebrzdanosti. Slovenija je res kot iz sanj, a te so vselej zelo slovesne.«

V zapisu La Roma Pascual ponudi odlične vpoglede v svet, ki ga manj poznamo: ob premišljanju o filmu mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna Roma zapiše dejstvo, da zgodovinske korenine sodobne Mehike »neizogibno segajo do nekega izvirnega greha: do španske osvojitve Mezoamerike«, in doda: »Dve veji človeške vrste, ki sta se pred tisočletji ločili nekje na evrazijski celini, sta se pred nekaj več kot petsto leti ponovno srečali med spopadi, dogovori, plenitvami, zavezništvi, premirji in pokoli ter nato z zlitjem ustvarili nenavaden in barvit človeški mozaik; a tudi boleč kolonialni mozaik.« Ko spregovori o kulturi služenja (o tem je seveda pisal že v prvi knjigi O služkinjah, visokih petah in izgub­ljenih priložnostih), doda pomemben odtenek, ki verjetno ostaja velikokrat spregledan.

Mehiške aleksandrinke

Cuarón, pravi Pascual, ga je s svojim filmom odrešil odgovornosti povedati zgodbo o ženskah, mehiških aleksandrinkah, ki so prišle v veliko tuje mesto služit za zmeraj. S svojo interpretacijo »popravi« tudi stališče, ki ga je o omenjenem filmu zapisal Slavoj Žižek: »Junakinja, ki jo upodablja Yalitza, je tako kot mnoge ženske, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prihajale v mesta, da bi našle delo pri dobro situiranih družinah srednjega sloja, obenem izhajala iz socialne strukture, kjer je bil odnos med starši in otroki zaznamovan predvsem s servilnostjo; kar pomeni, da je takšna oseba prešla iz stanja pripadanja (in služenja) svoji družini v pripadnost in služen­je drugi, ne da bi se pri tem spremenila stopnja ali shema njene podrejenosti.«

S to poanto mehiški avtor dodaja piko na i eseju o mehiških služkinjah, ki jim je posvetil že svojo prvo slovensko knjigo. V njej je zapisal, da so takrat »mladeniči na terasah sanjarili o tem, kako bomo spreminjali svet, v družbi teh, ki so sanjale o boljšem življenju: 'Takrat nas je ločeval globok socialni prepad, danes nas združuje skupen polom in nekaj spominov.'« Tokrat je lahko dodal še: »Res je – le da nas zdaj združuje tudi sublimni film.«

Pascual s svojimi uvidi zmeraj znova potrjuje, da mu je mar, da ni brezbrižen, pa tudi če gre za malenkosti. FOTO: Orbon Alija/Getty Images

Nepričakovan zamah civilne družbe

Več kot zanimiv se zdi tudi Pas­cualov uvid v posledice velikega mehiškega potresa sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, saj se je takrat pokazala velika moč civilne družbe, veliko sposobnejše od oblasti logistično urediti vse, kar je bilo takoj po potresu nujno opraviti. »Prebivalstvo Ciudada de Méxica,« opaža Pascual, »ni bilo po tistem potresu iz leta 1985 nikoli več enako. Res je, ni bilo sposobno ohraniti svoje prvotne zaljubljenosti v reševanje izred­nih situacij, toda vaja, preizkus trdnosti volje, da bi pripomogla k pomembnemu koraku družbene zrelosti, se je zelo kmalu odrazila tako na političnem kot na kulturnem področju.«

Ob tem omenja odraščanje precejšnjega dela »populacije mladih, ki so preživeli preizkušnjo predčas­ne ljubezni med nagrobniki«, in dodaja, da se je to zgodilo »tistemu segmentu populacije, ki ga v skladu s svetovnimi trendi mnogi imenujejo milenijci in ga označujejo kot apatičnega, izrazito individualističnega, neproduktivnega in vase zaverovanega, a se je v Mehiki izkazal za srce in motor številnih humanih reakcij na nesrečo«. Pascualov poziv oziroma pomisel? »(…) jaz pa še vedno razmišljam – četudi ne pričakujem drastičnih družbenih sprememb – o mlajših generacijah Slovencev, ki nikoli niso spoznale, kako je, če se te nenadoma dotakne prezgodnja ljubezen med nagrobniki – kdaj bo potres dosegel tudi njih?« Zbirka Nilski konji v puščavi je gladko branje, ki postreže s kupom takih in podobnih uvidov, ob katerih se je mogoče melanholično zamisliti.