Nezakonita melanholija

Ko sem pred sedmimi leti delala prvi intervju z njim, sem pomislila: ta človek je magnet za nenavadne zgodbe. Iz vsake bi lahko naredil nov roman.

Takrat mi je rekel: Kot deček sem videl, kako so pred kantino z glavo udarjali nekega človeka ob pokrov motorja. Videl sem sledi kože, mesa in krvi, ki jih pusti to na karoseriji avtomobila. Imel sem 17 let, ko so me ugrabili, strpali v tovornjak in mi prislonili pištolo na sence. Sedem let po tistem so mnoge zgodbe postale knjiga Nezakonita melanholija.

Pastoralno-psihedelični kalejdoskop, ki je čaroben, a tudi izredno nevaren, v knjigi zapiše Uroš Zupan. V njej je sedem zgodb, sedem kronik; žanr, ki ima globoko tradicijo v latinskoameriški pisavi – z eno nogo stoji v literaturi, z drugo v novinarstvu.



Ko jo berem, se mi zazdi, da gledam film. Film, ki spominja na Pasjo ljubezen Alejandra Iñárrituja, morda Alfonsa Cuaróna. Ja, Pascual je v resnici filmar, in ti fantje, mehiški oskarjevci, so njegova generacija. S Cuarónom je igral nogomet, Iñárrituja je srečeval na hodnikih radijske postaje WFM.

Ko berem Nezakonito melanholijo, razumem, zakaj nezakonita: ker je nekaj prepovedanega v tem, da se z nostalgijo spominjaš dogodkov iz prejšnjega, »mehiškega življenja«, ko je bilo življenje tako divje in burno, celo surrealno, in to napišeš nepatetično, sveže.

Nič čudnega, da se je prevajalka Mojca Medvešček najprej zaljubila v njegovo literaturo, ker je bila »tako sveža in resnična«, in šele potem vanj; in on se je, kako čudno, najprej zaljubil v Ljubljano in šele potem v svojo prevajalko, njegovo Malinche, ki mu je pomagala pri literarni konkvisti Slovenije. Ko enkrat okusiš Pascualovo literaturo, se usodno zaljubiš, tudi jaz sem se.

Nezakonita melanholija tudi v meni vzbuja hrepenenje, nostalgijo, melanholijo po barvah in okusih mehiške kulture. Kot je nekoč rekel Iñárritu: »Prihajam iz dežele muralistov, najbolj začinjenih omak, najbolj srce parajočih rancherosov in bolerov ... Vsa naša kultura je vedno naslikana na platno z najmočnejšimi barvami.« Kot bi govoril tudi o knjigi Carlosa Pascuala.