V nadaljevanju preberite:

Moral je oditi iz orjaškega, divjega in nevarnega mesta, preživeti več življenj in zamenjati dvajset služb in ducat mest, da bi v Ljubljani našel svojo ljubezen in svoj jezik in postal to, kar je vedno bil – pisatelj.

Ja, najprej se je zaljubil v mesto, reče in tudi večkrat zapiše; takoj zatem v žensko. Mojca Medvedšek je iz španščine v slovenščino prevedla njegov prvi esej, ki je bil leta 2010 objavljen v LUD Literatura. Njo so očarali njegovi nenavadni stavki, on se je očaral z njo, in od takrat dalje jo želi z vsakim tekstom »zapeljati in doseči, da bi se vsakič znova zaljubila vame«, pravi z nasmeškom. Mojca je postala njegova Malinche, ženska majevskega rodu, ki je postala Cortésova prevajalka pri konkvisti Mehike. Cortés ji je rekel: mi lengua, moj jezik.

Zdaj Pascual tako reče svoji Mojci. Ona je postala njegova prevajalka, njegov jezik pri kulturnem osvajanju Slovenije. Od prvega eseja dalje do, naj rečemo, uspešnice O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, druge knjige esejev Debeli zidovi, majhna okna do Nezakonite melanholije in zadnje zbirke esejev Nilski konji v puščavi (Mladinska knjiga, 2022), ki prihaja na police.

Kot da se njegovo življenje deli na tisto pred vstopom v Ljubljano in po njej. Življenje pred je bilo divje, brutalno, polno neobičajnih zgodb, ki jih je vlekel nase kot magnet. Spomnim se, kako je govoril o tem, kako je kot deček videl, kako so pred kantino z glavo udarjali nekega človeka ob pokrov motorja, in videl sledi kože, mesa in krvi, ki jih pusti to na karoseriji avtomobila. Imel je sedemnajst let, ko so ga ugrabili, strpali v tovornjak in mu prislonili pištolo na sence. Njegovega prijatelja Alejandra Ferretisa, glavnega igralca v nagrajenem filmu Japón (Japonska) Carlosa Reygadasa, so v mestu San Miguel de Allende brutalno ubili neznanci, razkosali so dele njegovega telesa in jih razstavili.

A čeprav je o svojih neobičajnih dogodkih rad pripovedoval v kantinah, ni nikoli pisal o svojem življenju, dokler ni začel objavljati esejev v slovenskem literarnem in publicističnem prostoru. Literarni liki, ki ga spremljajo, so vsi po vrsti iskalci, don kihoti, preizkuševalci, raziskovalci, tudi destruktivci, ki so v določenem trenutku v določenem mestu končno našli svoj glas in začeli ustvarjati. In moram priznati, da sem kot večina njegovih bralk in bralcev zelo srečna, da se je Carlosu Pascualu to zgodilo prav v Ljubljani.

»Alfonso Cuarón je zaradi izjemnega talenta pridobil sredstva, ki so mu omogočila, da je vsaj deloma ponovno zgradil svet svojega otroštva. Vrnil se je na svojo ulico, v svojo mestno četrt in v svoje mesto, da bi lahko ustvaril neverjetno čarov­nijo,« piše Pascual. In ne vem, zakaj se mi zdi, da v resnici piše tudi o sebi, tudi sam se, za pisalno mizo v Ljubljani ali Tomaju, vrača v mesto svojega odraščanja, da bi ustvaril čarovnijo, da bi se vrnil v svojo nezakonito melanholijo, ki je zdaj postala tudi naša.